Zadnje čase skoraj ne spremljam dogajanja na slovenski politični sceni, sledim pa posameznim novelam zakonov in spremembam v ureditvi, ki se mi zdijo pomembne in relevantne. Končno smo dobili nazaj 2. januar, čeprav sploh ne vem, zakaj so ga pred tem ukinili, očitno si res nimajo kaj za začeti in potem prelagajo stare papirje in spreminjajo kar ni potrebno sprememb samo zato, da imajo kaj delati in da lahko na koncu rečejo, da so delali in poleg tega še privarčevali. Ampak včeraj me je dobesedno vrglo iz stola, ko sem prebrala, da bo predvidena novela Zakona o zdravstvenem zavarovanju prinesla spremembo pri plačevanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, po kateri bi morali dopolnilno zdravstveno zavarovanje plačevati skladno z višino osebnega dohodka. Pa se zezate ali kaj? Edina usluga, ki sem jo v vseh teh letih koristila iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja so bila dioptrijska očala, ki jih kupim vsakih nekaj let, kritje pa je nekaj 10 eur ter nastanitev v bolnišnici v času poroda. K osebnemu zdravniku grem dva do trikrat letno in še takrat ne dobim nobenih zdravil, niti Lekadola mi ne predpiše, zdravljenje otrok pa je v celoti krito iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Torej se ta denar že vsa leta koristi za nekoga drugega.
Ne skočite zdaj name, da je zdravje pomembno in da sem lahko srečna, da je temu tako, da uslug ne potrebujem, da se lahko vsakemu zgodi, da ni dobro prehitro govoriti in še in še. Vse to vem in vsega tega se zavedam, ampak zakaj za vraga bodo morali potem vsi tisti, ki zaslužijo(mo) več, sedaj plačati še več, koristili pa spet ne bodo(mo). Bodimo realni. Nekateri so za vsako figo pri zdravniku, tablete in zdravila mečejo v smeti, s tem se porablja denar vseh nas in prazni zdravstvena blagajna po nepotrebnem; veliko jih poznam, ki to počnejo in tudi vsaka izmed vas pozna koga. Denar se troši za nepotrebne fizioterapije, za zdraviliška zdravljenja in ne vem kaj še vse, ljudje pa se potem predpisanega ne držijo, ne jemljejo zdravil, se ne gibljejo kot jim je predpisano in kršijo omejitve komisije – namensko in zavedno. Denarja pa zmanjkuje. Razsipavamo. In potem so tukaj bolni otroci, trpeči starši, kritični primeri in ljudje, ki se resnično borijo za življenje, pa jim ne želijo izplačati sredstev iz zdravstvene blagajne. Ne za operacijo otroških kolkov, ne za operacijo srca, ne za presaditev organov. Ker do tega niso upravičeni, ker jim to ne pripada, ker tega zavarovanje ne krije – ne obvezno in ne dopolnilno. Pa komu mečejo pesek v oči? Oprostite, ampak že 26,79 eur na mesec je veliko, če jih v resnici ne porabiš oziroma če od tega nič nimaš. Pri dveh odraslih je to 53, 58 eur na mesec in v celem letu je to slabih 700 eur. A je to tako nepomemben denar, da se zanj noben ne zmeni, da prav nikomur ne primanjkuje? Če bo sedaj za plačevati še več, bo to pomenilo še nekaj dodatnih 10 eur na mesec in nekaj dodatnih 100 eur na leto.
Potem pa pridem k zdravniku z vnetimi očmi, resnično vnetimi in mi predpiše najbolj osnovno zdravilo, počitek in me gladko malo odpravi. Ker sem mlada, ker lahko potrpim, ker bom že zvozila. Ker se zadeva ne popravi, grem nazaj. Predpiše mi novo zdravilo in mi mukoma predpiše napotnico za okulista, hitro. V našem sistemu pomeni hitro v roku 3 mesecev. Kaj bo z mojimi očmi v treh mesecih – ali bodo povsem zdrave in ne bo več sledu bolezni in vnetja, torej bo napotnica nepotrebna, ali pa bo zadeva v nekaj dneh tako napredovala, da bom morala po nujno medicinsko pomoč in bo napotnica ponovno odveč. Sprašujem se, če je to logika. Da pa zadeva ne bo tako preprosta, moraš na hiter pregled čakati ne 3, ampak kar dobrih 5 mesecev. Ker izvajalci ne dobijo dnearja od zavarovalnice, ker je preveč pacientov, ker so gneče in ker nimajo zadosti sredstev in zadosti zaposlenih. Koga to briga? Mene ne. Vsak mesec plačam obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje, torej ste mi dolžni zagotoviti storitve, ki jih krijeta, v primernem roku, obsegu in na primeren način. To je moja pravica in to je vaša dolžnost. Če je ta denar porabil nekdo drug, to ni moja skrb. To je skrb tistih, ki s tem denarjem razpolagajo. In zato se s to morebitno novelo ne strinjam. Ne zato, ker ne bi cenila zdravja, ker bi drugim privoščila slabo ali ker bi bila požrešna, temveč zato, ker še enkrat na leto ali pa na nekaj let, ko potrebujem kakšno bolj konkretno zdravstveno uslugo le-te ne morem dobiti, ker zame ni denarja, tistega denarja, ki sem ga mesece vplačevala, očitno po nepotrebnem. Dajmo raje plačevati glede na koriščenje zdravstvenih storitev ali pa določimo fiksni znesek, presežek, ki ga vsakdo vplačuje prostovoljno, pa gre izključno v njegov fond, ki ga lahko koristi samo on osebno ali osebe, ki jim daje dovoljenje za to. To bi bilo pravično, to bi vsem omogočalo enak dostop do zdravstvenih storitev in bi izničilo čakalne vrste. Saj vem, da gre tukaj za solidarnost, pomoč sočloveku, vse mi je jasno, ampak kdo pa pomaga meni ali kdo mi bo pomagal, če pa so sredstva itak že zdavnaj pošla.
To je samo še en v vrsti trikov za polnjenje zdravstvene blagajne, ki bo vodilnim omogočal, da si bodo delili še večje nagrade in izplačevali še večje dodatke. Naj se raje lotijo nadzora predpisovanja in porabe zdravil, terapij in drugih zdravstvenih uslug, smotrnosti koriščenja bolniških staležev in podobnih zadev. V trenutku bo zamrl farmacevtski lobij in sesutje bo vplivalo tudi na gospodarstvo. Ker zdravniki ne predpisujejo tistega kar je ceneje za zdravstveno blagajno, temveč tisto, kar je ugodneje zanje, kar bo njim prineslo več dobička, več dodatnih uslug in koristi. Zato mi ne predavati o pomembnosti zdravja, o sreči, ker si zdrav in tega ne potrebuješ in podobnih neumnostih. Vsi bomo to prej ali slej potrebovali in če že sedaj ljudje ure dolgo čakajo na nujne zdravstvene usluge, kako bo šele takrat, ko bo mene kap, ko bom jaz doživela obrabo kolka ali mi bo odpovedovalo srce. Bom smrt dočakala na hodniku, samo zato, ker ni bilo denarja, da bi nekdo poskrbel zame. Zame in vse ostale…
Spomnim se obiska urgence v Mariboru. Bila sem 16 tednov noseča in imela sem vnetje ušesa. Prvič v življenju sem imela vnetje ušesa in drugič v življenju sem bila na urgenci (prvič sem bila pri 6 letih, ko sem imela zlomljeno roko). Dopoldan sem bila pri osebni zdravnici, ki mi je zaradi nosečnosti, predpisala zgolj Lekadol. V upanju, da bo bolečina ponehala. Vse skupaj pa se je v resnici samo stopnjevalo in zvečer sem imela neznosne bolečine, takšne, da sem jokala od sile in lahko vam povem, da je bilo huje od poroda. Morala sem k dežurnemu. Tam pa me je na sprejemu pričakal hladen tuš. Medicinski tehnik, ki je delal na sprejemnem okencu je bil grozno aroganten in neprijazen, tako zelo, da bi ga skoraj mahnila. Ko sem opisala situacijo, mi je nesramno rekel, da če sem noseča, tudi oni nimajo kaj narediti, da naj grem domov in jem Lekadol. Sploh me ni poslušal in malo je manjkalo, da nisem eksplodirala. Kako si lahko en tehnik jemlje pravico, da mi postavi diagnozo in me odslovi. Bila sem jezna kot ris. Seveda sem imela hudo vnetje ušesa, predrt bobnič in še nekaj dni mi je iztekalo iz ušesa. Skoraj tri tedne sem morala jemati antibiotik in se dva meseca je trajalo preden mi je nehalo šumeti v ušesu in je občutek zamašenosti izzvenel. Znorel abi lahko. Ni šlo samo za mojo nevzdržnost bolečine, čeprav imam res visok bolečinski prag, šlo je za moj sluh, za posledice, ki jih lahko nezdravljenje pusti na mojem ušesu in konec koncev za otroka. Pa saj se en moški tega ne more zavedati. Še posebej ne tak nadutež in arogantnež, ki misli, da je pojedel pamet celega sveta, kot ta.
V teoriji že piše, da imamo vsi enake pravice, enak dostop in enake obveznosti, a žal je praksa nekaj povsem drugega. Nekateri te pravice krepko zlorabljajo, medtem, ko drugi ne dobimo niti minimuma. In jezi me. Vsi ti prihranki na eni in dodatni izdatki na drugi strani, vse te dajatve vezane na prihodke in prehitra poraba sredstev, ki nekatere vedno pušča na suhem. Tako kot ni prav, da vplačujemo prispevek za pokojnino, ki je najbrž nikoli ne bomo dobili, tako ni prav, da plačujemo zavarovanje, ki ga ne koristimo. Kriteriji za vstop v pokoj se bodo samo še zaostrovali in morda bomo do takrat, ko bo prišel naš čas prišli že na mejo 80 let ali še več, medtem, ko so naši dedki in babice šli v pokoj s 50imi in že desetletja lagodno živijo. Je to prav, je to pravično? In zato vedno vsega primanjkuje, ker se več jemlje kot daje, ker se več troši kot služi, ker ni računice. In nobene dodatne dajatve nam ne bodo pomagale, nobeni zvišani odstotki in nobeni posebni prilivi, ker več kot imamo, več trošimo in več kot bomo dobili, več bomo porabili. Zategniti bi bilo potrebno pri viru, a potem bodo popadali tudi vsi tisti, ki iz tega denarja polnijo svoje žepe in učinek bo prešel na gospodarstvo in tako se bo sesula celotna mreža. Spremembe bi bile resnično radikalne, a več kot potrebne. Ker to, da samo jemljejo državljanom, ki že itak prejemamo veliko manj, kot si zaslužimo, ni ukrep in ni rešitev, je samo povečevanje luknje, v kateri smo se znašli.
A žal se pametni v te zadeve ne želijo mešati, tistih, ki imajo kaj povedati ne poslušajo, vsi ostali pa nimajo rešitev oziroma zgolj polnijo svoje malhe. Da bodo lahko postavili še kakšno črno gradnjo, si prisvojili še kakšen kos državne zemlje ali se vozili v pregrešno dragih avtomobilih. Da bodo oni hrčkali, medtem ko mi stradamo. To ni rešitev. Amen.
