Danes bom zelo kratka. Ker nimam besed, ker sem povsem iz sebe. Sedim na raztegljivem ležalniku na pediatriji v UKC Maribor in zraven mene v otroški postelji spi moja Ria. Od dveh popoldne sva skakali okrog zdravnikov in ob šestih je bila sprejeta v bolnišnico. Pred tem sva na ORL pretočili veliko solz; obe iz strahu in žalosti in zdaj, ko jo gledam tako spečo zraven sebe in se mi v glavi ponavljajo njene besede `Mami, pogrešam Noeta. Močno ga pogrešam.`, spet jočem.
Dežurni pediater, specialist na otorinolaringologiji in nato pediatrija. Ne vem, kako dolgo bova tukaj, ne vem, kaj naju čaka in predvsem upam, da bodo antibiotiki tokrat prijeli kot morajo. Sicer je zdrava. Nobenega izcedka iz nosu, nobenega kašlja, nobene temperature, nobenih posebnosti, le bezgavke ima vedno bolj zatečene. Vnetje bezgavk, ki lahko brez ustreznega zdravljenja postane grdo in čeprav sem si močno želela, da bi zadevo speljali brez hospitalizacije, sem za dobro otroka seveda pristala.
Srčno upam, da bo odslej šlo vse samo na bolje in da bova čimprej spet doma. Za nami je dolg dan, doma sta mož in Noe sama in naju čaka dolga noč. Držim pesti, da greva čimprej domov.
