Današnja noč v hotelu s petimi zvezdicami je bila hotelu primerna. Ria je zaspala že ob sedmih, jaz sem pa do desetih prisilno bedela, ker sem želela počakati na njeno prvo dozo antibiotika. Ker se 5 do 10-ih še sumljivo nič ni dogajalo, sem vprašala, kdaj ga dobi. In polovično dozo je dobila že ob šestih skupaj s protibolečinskim sredstvom. Ok, lahko grem spat.
Prvo bujenje ob enajstih. Druga polovična doza antibiotika, ki nikakor ni šla v žilo. Čez deset minut v preiskovalnici. Preverjanje metuljčka – sploh ni bil več v žili, zato so ga odstranili in na drugo roko namestili novega, ki spet ni bil v žili. Malecka ima pretanke žile in nikakor jim ni uspelo cele cevčice speljati v žilo. Ria se je na mojem krilu tresla; jokala in kričala ni, le tiho je nabirala solze in ihtela. Zbudili smo jo iz spanja, z močno lučjo in jo potem še napol spečo začeli gnjaviti s pikanjem. Sploh se ni mogla odzivati. Pri drugem piku sem bila že jaz pošteno živčna in sem se tresla. Malo od mraza, malo od živčnosti; naj že enkrat uredijo, da greva nazaj spat. V drugo je uspelo. Potem še antibiotik in fiziološka in nato končno postelja. Božanje skozi kovinsko ograjo otroške postelje in ležanje na neudobnem ležalniku. Želela sem si samo kako uro miru. Dobili sva nekaj ur miru. Ria se je vmes nekajkrat predramila, potila se je, zrak je slab in bila je žejna. Ponovno bujenje zaradi antibiotika sva dočakali ob šestih zjutraj in čeprav sva si želeli še malo poležati in je Ria komaj zaspala nazaj, nama je bilo malo po sedmi rečeno, da se morava počasi vstati.
To še zdaleč ni hotel, kaj šele hotel s petimi zvezdicami. Moj ležalnik je širok kakšnih 70cm in strašno trd, neudoben in hladen. Rjuhe se premikajo sem ter tja in vsakič se zadanem ob nekaj hladnega in kovinskega. In ti rituali v bolnišnici mi nikoli ne bodo jasni; bujenje, zajtrk in potem nekaj ur čakanja na vizito, kontrola pri specialistu, kosilo in spet nekaj ur čakanja na večerno vizito. Vmes sem za eno urco skočila domov, seveda me je tukaj menjal mož in zdaj sem nazaj v najinem apartmaju.
Pa dobra plat? Imajo cel kup igrač, iger, knjig, sestavljank, risank, dejavnosti in aktivnosti in vse ji je zelo zanimivo. Tudi knjige v angleščini, sestavljanke z 250 kosi in plastična vrtna hiška brez vrat. Seveda, če pa je vse zanjo novo.
Stanje je nespremenjeno. Ne gre na bolje in zaenkrat tudi na slabše ne kaže. Upam, da se bo čimprej kaj spremenilo in bova spet hitro doma. Danes naju čaka še ena dolga noč. Da ne govorim, kako dolgi so tukaj dnevi. Ura je uri enaka in čeprav sva v igralnici, veliko bereva, gledava risanke, rešujeva naloge in igrava igre, monotonost ubija. Jaz bom prebrala kakšno knjigo, za zvečer pa imam pripravljene serije. Če me prej ne pobere ali zvije v križu; od tega super ležalnika me namreč boli čisto vsaka kost v telesu, da o bolečinah v križu in vratu sploh ne govorim. Po enem tednu tukaj bom najbrž potrebovala rehabilitacijo. In čisto iskreno… ena noč v bolnišnici z otrokom, te postara za 10 let.
