Nekatere ste morda opazile, druge ne; v slabih treh mesecih odkar pišem blog, je bil včeraj prvi dan, ko nisem objavila prav nič. Dobesedno nič. Nobene objave na blogu in prav nič na FB zidu. Bil je nori petek in prinesel je veliko. Najprej me je razveselil velik paket naročenega blaga za katerega sem bila prepričana, da bo prišel šele prihodnji teden. Odličen začetek petka.
Moja preljuba hčerkica je iz dneva v dan bolje in čeprav se nama je obetalo, da bova vikend preživeli med bolnišničnimi stenami, sem se včeraj uspela dogovoriti za začasni izhod. Čeprav sva bolnišnico zapustili šele malo pred četrto popoldan, sem bila jaz nasmejana do ušes, mala pa je od veselja skakala po postelji. In čeprav sva vedeli, da bova čez 6 ur spet tam, sva šli domov. To seveda ne pomeni sproščenega družinskega vikenda, temveč trikrat dnevno obisk bolnišnice zaradi doze antibiotika ter pozno spanje in zgodnje vstajanje, poleg tega pa še nekaj urno čakanje na oddelku na pregled pri specialistu in posvet z zdravnikom v času vizite. Danes zjutraj sva tam preživeli pet ur, a je bilo vredno, saj sva bili potem cel popoldan doma. Spat hodimo ob enajstih zvečer in se zbujamo že pred peto, jaz sem že kronično utrujena in kjerkoli se vsedem, bi kar zaspala, cel teden že nisem zares spala in komaj čakam, da bo mimo zadnja doza, a je vredno. Vredno, ker nisva cel dan zaprti v bolniški sobi, vredno, ker se lahko prosto giba in ker smo lahko vsi skupaj. Njeno zdravstveno stanje se po operaciji bistveno izboljšuje, čaka jo še nekaj dni antibiotika, prevezov in kontrol pri specialistu in nato približno 14 dnevno okrevanje v varnem zavetju doma, pa vendarle. Počuti se odlično, spet je živahna in razigrana, celotno zadevo pa prenaša zelo pogumno in potrpežljivo. Triletni otrok niti pisne ne pri vstavljanju metuljčka v žilo in odvzemu krvi in res sem presenečena nad njenim odnosom do samega dogajanja. Zdaj v mislih vsakih osem ur prečrtam en termin za prejem antibiotika na listu za začasni odpust in upam, da bo zgodba čez nekaj dni zaključena.
Nasmešek na obraz pa mi je narisal tudi vaš odziv na mojo četrtkovo objavo na blogu, na mnenje o bolniškem staležu spremljevalca otroka oziroma matere, na mojo kritiko sistema in mojo osbeno izkušnjo bivanja v bolnišnici z in ob otroku. Sama objava je opis dejanskega stanja, ki sva ga doživljali teh sedem dni in hkrati kritika sistema v katerem živimo. Objava je doživela ogromen odziv in pravi val odobravanja. Številke so poskočile v nebo in kadarkoli sem pogledala na telefon me je čakala vsakič večja rdeča številka. Enomestna, dvomestna, trimestna, štirimestna… Več kot 400 delitev objave in več kot 1800 všečkov ter skupno več kot 150 komentarjev. Na desettisoče vas je prebralo ta zapis in res upam, da je bil med vami tudi kdo, ki sedi v parlamentu, katerega `lovke` sežejo globlje kot moje in ki so se ga te besede dotaknile, kdo s srcem in razumom, s trezno glavo. Očitno se vas je moje mnenje dotaknilo in čeprav sem zamisel o peticiji navrgla zgolj kot možnost, kot legalno opcijo nas državljanov, ljudi, ki se s trenutno pravno ureditvijo ne strinjajo, je sama zadeva čez noč postala zelo resna in zelo realna, pravzaprav goreča. Podprle oziroma podprli ste jo v ogromnem številu in vse od včeraj razmišljam, da bo vsekakor treba narediti nekaj v tej smeri. Ne samo glede bolniškega staleža za spremljevalca temveč tudi za partnerja v času materinskega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka in podobno. Kar nekaj področij je, ki so urejena neskladno s človeško logiko in staršem neprijazno. V bistvu že razmišljam o strategiji, kako se celotne zadeve lotiti, kako zajeti celotno Slovenijo, kako preveriti stanje v vseh slovenskih bolnišnicah in kako zadevo izpeljati čim bolj efektivno in racionalno.
Hvala vsem, ki ste prebrali, ki ste delili, ki ste prikimali in se strinjali, ki ste komentirali in všečkali. Želim si, da bi zapis dosegel tiste prave, tiste, ki vlečejo niti in krojijo našo usodo. Hvala tudi za vso ponujeno pomoč in podporo. Res mi veliko pomeni. Ogromno. Jokala sem, ko sem brala vaše zgodbe, se vživljala v vaše izkušnje in doživetja in videla, da sem jaz pravzaprav še na dobrem. Stiskalo me je, bila sem jezna, žalostna in zgrožena in za vse nas, ki se s takšnimi situacijami srečujemo, pa četudi le enkrat v življenju in vse vas, ki se z njimi srečujete dnevno si želim, da bi se kaj resnično spremenilo. Najlažje je reči, da itak ne bo pomagalo, da ni rešitve, da tako pač je, a če ne poskusiš ne moreš vedeti in le kdor gre po poti bo (morda) prišel do cilja. Tukaj ne gre za udobje staršev, temveč pravice in koristi otrok, za boljšo produktivnost strokovnih delavcev zaposlenih v zdravstvu in bolje urejena razmerja med delavci in delodajalci. Otroci so še vedno največje bogastvo in prav je, da se tako tudi obnašamo.
