Otroku pripada spremstvo, materi bolniška ne

1

Od sobotnega popoldneva sem nenehno s hčerko v bolnici. Tukaj jem, spim in prebijam cele dneve. V šestih dneh sem bila izven bolnišnice samo tri ure; vsaki drugi dan, ko sem se šla domov uredit, si oprat lase in po nova oblačila za obe ter pocrkljat svojega malega sončka, da ne bi čisto pozabil, da je tudi mamica še tukaj, le da je zdaj več s sestrico kot z njim. No, v vseh šestih dneh sem pojedla zgolj tri kosila v bolnišnični jedilnici, ker otroka ne morem pustiti na oddelku samega in o zajtrkih in večerjah samo sanjam, jedilnica pa je oddaljena nekaj korakov, a vendarle preveč.

Z njo sem ves čas, v času vizite, v času pregledov, pomagam ji pri hranjenju, spremljam jo na stranišče in pazim v igralnici, animiram jo v sobi in skrbim, da ji ni dolgčas, tolažim jo, ko ji dajejo zdravila, jo uspavam in ponoči mirim. Dvakrat me ni bilo zraven nje; enkrat sva ju z mamico punčke, s katero delita sobo pustili študentki, ki bi naj nanju popazila v času, ko sva šli midve na kosilo; ko sem po 15 minutah prišla nazaj, je moja sama sedela v postelji z dvignjeno ograjo in glasno jokala, bila je povsem rdeča in vznemirjena, o študentki ne duha ne sluha, pa tudi druge punčke ni bilo; v času, ko sva bile midve na kosilu, so jo odpeljali na pregled in danes, ko sta se igrali na hodniku, so jo sestre mimogrede spravile v preiskovalnico in ji menjale prevezo na rani. Mislim, tukaj sem, zato da komunicirate z mano, da mi poveste, kaj se dogaja z mojim otrokom, kaj ji boste naredili in da pazim nanjo, potem pa jo pustim samo nekaj minut in stvari se dogajajo mimo mene. To se mi ne zdi prav. Niti slučajno.

Otrok me potrebuje. Stara je dobra tri leta in ni povsem samostojna, kaj šele v tako stresnem in neznanem okolju kot je bolnišnica, prav tako zelo pogreša starše in potrebuje družbo in pozornost. Tako majhen otrok ne more cel dan samo sedeti v postelji in gledati v strop ali dvestokrat prelistati iste knjige ali pogledati iste revije. No, točno to se dogaja otrokom brez spremstva. Nimam pojma, katero budalo (se opravičujem za izraz) je predlagalo in katere ovce so potrdile zakon, ki določa, da otroku do petega leta starosti pripada spremstvo in je spremljevalec (v večini primerov je to mati) upravičen do dodatnega ležišča in prehrane zase, a ni upravičen do bolniškega staleža, ker je otrok v varstvu in negi bolnišnice oziroma bolnišničnega osebja in staršev ne potrebuje. A ni to kontradiktorno? Spremstvo mu pripada, a spremljevalcu ne pripada bolniški stalež? To pomeni, da mora mati (če gledamo večino primerov) koristiti dopust za namene spremstva otroka v bolnišnici, lahko gre za letni dopust ali neplačani dopust; v obeh primerih je odobritev odvisna od delodajalca. Če je otrok hospitaliziran dalj časa, to pomeni, da lahko eventuelno porabiš polovico ali pa celo ves letni dopust za zdravstvene namene. Kje živimo in kam smo prišli…

Na bruhanje mi gre od jeze in zgražam se nad sistemom, ki nam odvzema osnovno starševsko pravico, pravico do varstva in nege otroka, pravico da poskrbimo za svojega otroka, mu stojimo ob strani, ga spodbujamo, tolažimo in urejamo birokracijske zadeve. Če si tukaj, dobiš skope informacije in če ne povprašaš, lahko tavaš v temi, ker večinoma predpostavlajajo, da starši vse razumemo in vse vemo, da jim popolnoma zaupamo, kaj šele, če te ni tukaj, če jim ne visiš za vratom, če ne sprašuješ, če ne priganjaš in opominjaš. Otrok mlajši od pet let ni samostojen in samozadosten in ne more dnevov preživljati sam v bolniški postelji. Vsak, ki je že kdaj bil v bolnišnici ve, da so dnevi tam trikrat daljši, da je dolgčas ubijajoč in da se po dveh dneh počutiš, kot da si tukaj že celo večnost. Če se tako počutijo odrasli, potem si predstavljajte, kako se počutijo otroci. Poleg tega jih je še strah, počutijo se ogrožene, nikomur ne zaupajo, pogrešajo domače okolje in starše in se grozno dolgočasijo. Tako majhen otrok ne more biti sam. Ne zato, ker ga sestre obiščejo zgolj takrat, ko mu morajo opraviti meritve ali odmeriti zdravilo, ne zato, ker je s tem gibalno in prostorsko omejen in ne zato, ker to slabo vpliva na njegovo psihično in fizično počutje.

Sedaj govorim o primeru triletnega ali štiriletnega otroka, sploh pa nočem pomisliti na malčka, dobro leto starega otročka, ki je po možnosti še dojen, ki morebiti celo nima dudice, stekleničke ali druge ninice in nobene druge tolažbe kot zgolj in izključno svojo mamo, njeno naročje, njene prsi in poljube, ki ne razume sveta okoli sebe, ki ne zna povedati, kadar in kaj ga boli, skrbi, ga je strah ali se slabo počuti, ki slabo hodi ali sploh ne hodi, ki ga je treba paziti na vsakem koraku in ki ga je potrebno previjati in spremljati kamorkoli gre. Pri takšnem otročku spremstvo ne more biti fakultativna izbira ampak obveznost, nuja. Potem pa otroci jočejo, kričijo, so vročični, so razdražljivi, si pulijo lase ali na druge destruktivne načine izražajo svojo stisko in jih označujejo za otroke z motnjami v psihi, za depresivne in nervozne. Kaj res? Takšen malček? Odtrgali ste ga od matere in potisnili v tuje okolje in zdaj pričakujete, da bo to kar tako sprejel, čez noč.

Tudi večji otroci potrebujejo spremstvo; če ne celodnevno, pa vsaj spremstvo na pregledih, posegih, vizitah in posvetih; ker ne razumejo kaj se dogaja, ker ne vedo kaj vprašati in še manj, kako se odzvati. Starši nismo samo skrbniki, tolažniki, pomočniki, smo tudi zastopniki – otrokovih pravic, interesov in predvsem koristi. Zame se je čas ustavil pred šestimi dnevi in od tedaj sem samo tukaj, za njo in z njo; se pogovarjam, preverjam, tolažim, sprašujem, težim, skrbim, hranim, preoblačim, tipam čelo 100 krat na dan, razkužujem rokice, umivam obraz in pazim, da ji nikoli nič ne manjka. Vem, da je to v interesu tudi vsega zdravstvenega osebja, a nekdo, ki skrbi za 20 ali še več otrok hkrati, se nima časa posvetiti vsakemu posebej niti za 10 minut, kaj šele za kakšno uro; tak otrok pa potrebuje pozornost ves čas. Razumem njihov položaj, naravo dela in odgovornost, a potem bi moral zakonodajalec poskrbeti, da bi matere lahko koristile bolniški stalež (spremljevalci). Halo! Tukaj sem! Vsak dan, ves dan. Ne ležim in držim nog v zrak. Ne počivam in berem knjig. Ne sončim se in pijem koktejle. Delam. Bolj kot v službi in to 24 ur. In za to koristim dopust. Se vam to zdi kot dopust? Je to primerna opredelitev?

V tem času bom najbrž še sama staknila kakšno okužbo; kot rečejo zdravniki, je to pač slaba stran bolnišnice, ki jo bom nato doma prenesla še na mlajšega otročka. Pripada ti bolniški stalež za spremstvo otroka v bolnišnico in domov, za vse dni vmes pa ne, četudi si nenehno tukaj. Prav, potem pa naredimo sistem dokazovanja; starši, ki izkažejo, da so otroka dejansko ves dan negovali in varovali, dobijo stalež, drugi pa ne. A ne, s tem je preveč dela. Seveda, itak je vseeno njim, ki pridejo in grejo kadar se jim zahoče, ki ne vejo kaj je bolniški stalež in kaj dopust, ker so vsi njihovi delovni dnevi takšni – ne-delovni in sproščeni in je vseeno, če jih preživijo v pisarnah, parlamentu ali pa kjerkoli na poti. Oni nikoli ne bodo razumeli nas, ki se borimo s temi težavami. Mogoče bi zato bilo prav, da se za takšne težave pobrigamo sami, da sami povzdignemo glas in povemo, da to ni prav, da prenesemo prakso na papir. Sestra ob sprejemu mi je rekla `Seveda jo boste spremljali kajne, saj je itak premala, da bi bila sama, boste ves čas ob njej.` Ona to ve, njej je to jasno, ona to vsak dan gleda. Le tistim `bučam`, ki te zadeve pišejo ni jasno, da so to otroci; majhni, nežni, občutljivi in prestrašeni, nezaupljivi in ranljivi, bitja, ki se jih vse dotakne in pusti posledice in da so službe danes dragocene in nam takšna ureditev ne dela nobene usluge, temveč samo škodo. Še tistih nekaj dni na leto, ki bi jih lahko porabili za dopust, nato izrabimo za sedenje v bolnišnici. Nekorektno, nepravično in predvsem nerazumno.

Naj nekdo izmed njih poskusi kakšen teden spati na tej zložljivi postelji, hoditi jest v dve stavbi oddaljeno jedilnico, voziti otroka po podzemnih hodnikih in nenehno trepetati za njegovo zdravje ter se poleg vsega ukvarjati še s tem, koliko dni dopusta lahko pokoristi, ali bo dobil odobren neplačan dopust in se vsak dan boriti za odpust, samo zato, da bo lahko koristil bolniški stalež. Lahko si urediš bolniški stalež zase, a je to zgolj in samo odločitev osebnega zdravnika, ki je, v primeru, da ti tega odobri neupravičeno v prekršku skupaj s pacientom. Vse za to, da smo lahko starši z otrokom, kajne? Ker je roditeljska pravica pri nas tako poveličana in cenjena, ker smo toliko vredni, da nas lahko zamenja vsaka medicinska sestra in zdravnik in ker lahko bolnišnica otroku nudi toliko topline, pozornosti, varnosti, nege in ljubezni kot mati ali oče. Bolano, nezaslišano in skrajno. In potem samo tvoj otrok ves dan brez spremstva sedi v postelji in razmišlja, zakaj njegova mami ni z njim, zakaj ga nima dovolj rada in zakaj jo on tako pogreša. Ker je to naš sistem otrok dragi, naša zakonodaja in ker imamo tako srčne in razumevajoče ljudi, ki te zakone sprejemajo. Ker ima mamica zvezane roke in če te želi nahraniti in ti kupiti še kaj za obleči, bo šla v službo; za ceno otrokove varnosti, zdravja in počutja. Za ceno lastnega počutja. Ker je služba pomembnejša od otrokovega zdravja. 

Mislim, da je moja naslednja misija peticija v zvezi z bolniškim staležem za spremljevalca- starša v bolnišnici. Res me zanima, koliko podpisov bi zbrali. Resnično.

20170119_185918

Comments

comments

1 KOMENTAR

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj