Danes sem že cel dan tečna, pa ne malo sitna, ampak prav grozljivo nasajena, občutljiva in zadirčna. Po stanovanju hodim kot tempirana bomba in prav vse mi gre v nos, stvari premetavam sem in tja, pospravljam, brišem, opozarjam, zlagam, se pritožujem nad razmetanimi igračami, narobe odloženim perilom, blazinami, ki so že dva tedna na napačnem mestu ter celim kupom drobtin ter se na veliko zdiram. Danes je eden tistih dni, ki bi jih najraje prespala, se umaknila pred vsem in vsemi, predvsem pa pred sabo. Ker ni nobenega zunanjega vzroka, vsaj ne v našem stanovanju, ne v družini in ne med nami štirimi, ki bi me silil k takšnemu obnašanju. Lahko bi rekla, da sem kar neznosna in v nekem trenutku sme šla sama sebi na živce.
Cel dan že razmišljam… danes ima rojstni dan moja najboljša prijateljica. Po našem lokalnem času bo trajal še nekaj ur, po njihovem lokalnem času ga je bilo že pred nekaj urami konec. Ne živi v Nemčiji, VB, Rusiji ali Dubaju, živi na Novi Zelandiji in to že dolgim (skoraj) 12 let. Pri 15 in pol sem izgubila najboljšo prijateljico in takrat se je moj svet obrnil na glavo. Postala sem bolj zadržana, zaprla sem se vase in predvsem, začela sem dvomiti; v ljudi, v odnose, v pomen družine in vase. Vsak dan sva bili skupaj v šoli in potem še cele popoldneve doma in naokrog, poznava se od vrtca, torej od 6. leta in sva bili vedno nerazdružljivi, celo, ko so se vmes za dve leti preselili sva ohranili stike. A NZ je daleč. To ni kar za ovinkom, ne morem se vsesti v avto in odpeljati k njej, ne morem ji speči torte, odnesti darila, ne morem je poklicati kadar se mi zahoče in ne morem ji vedno vsega povedati. Ni je bilo ob meni, ko sem bila noseča in tudi mene ne bo, ko bo ona. Ne morem se ji zjokati, iti z njo po nakupih, na kosilo ali v kino. Stvari, ki so bile včasih povsem normalne in samoumevne, so kar naenkrat postale nemogoče in tako zelo dragocene. Še zdaj se spomnim pisem, ki sva si jih pisali med poukom v osnovni šoli. Cele dneve sva tičali skupaj, poznali sva se do zadnje podrobnosti, pa sva si kljub temu, še med poukom morali toliko povedati. Še zdaj so na podstrešju, v prav posebni škatli, prav vsa in čakajo na dan, ko se bom spet pripravljena soočiti z njimi. Danes praznuje, a mene ni tam, ne morem ji čestitati, ne morem je objeti in predvsem ne morem ji povedati koliko mi pomeni. Kljub ogromni razdalji, kljub vsem letom, ki so minila, kljub izgubljenim trenutkom, kljub temu, da imam jaz družino in sem poročena, ona pa veliko bolj svobodna, da sva vsaka doživeli veliko, sva še vedno najboljši prijateljici. V 12 letih sva se videli samo dvakrat in to so bili dnevi, ki so me vrnili v mladost, v najino zadnje poletje, ko sem točno vedela, da je ne bo nazaj, kljub obljubam, kljub uporu, ki ga je takrat čutila. Ko sva skupaj, sva to preprosto midve in dobrih 6 mesecev je odkar sem se morala nazadnje posloviti od nje. Če nekdo samo zaradi tvoje poroke prepotuje tisoče kilometrov, potem veš, da imaš v njegovem srcu prav posebno mesto in igraš v njegovem življenju pomembno vlogo. Hvaležna sem ji za to. Neskončno in zagotovo je bilo to najlepše poročno darilo, ki sva ga lahko dobila, saj si brez nje tega dne enostavno ne bi mogla predstavljati.
In prav zato sem danes šo toliko bolj žalostna, toliko bolj jezna in toliko bolj ranljiva. Rojstni dnevi so bili vedno najini dogodki, zdaj pa že leta ni več tako. Darila še nisem poslala, ker mi deluje tako neosebno in če se mi je prva leta zdelo zabavno pakirati pakete zanjo ob vsaki priložnosti, mi je zdaj mučno. Takrat sem še upala, da se bo nekoč vrnila, zdaj vem, da se ne bo in to pomeni, da s enajini načrti in najine sanje ne bodo nikoli uresničile. Ne vem kaj naj dam v ta paket. Toliko vsega je, kar mi imamo, pa oni nimajo, pogreša Milko, naš šampanjec, naše sladkarije, Vegeto, bučno olje in še cel kup drugih stvari, a to ni nekaj, kar bi ji želela poslati za rojstni dan, kar bi dovolj zgovorno povedalo kaj čutim. Zato je škatla še vedno prazna in najbrž jo bo dobila šele marca. Včasih ji pišem, toliko ji imam za povedati, ko bi morale besede na ekran pa jih ni, izginejo, kot da nočejo iz mene. Toliko lažje bi bilo povedati, toliko lažje razložiti svoja čustva in občutke v živo, ko samo pogledi povejo več kot besede. Na začetku sva si pisali vsak dan, večkrat na dan, zdaj se slišiva občasno, nekajkrat na mesec, včasih še to ne, čas zbeži in obe pozabiva, časovna razlika pa je velika in glede na tempo se le stežka dobiva na Skypu.
Želeli sva potovati, skupaj vzgajati otroke, biti sosedi, želeli sva si povezanih družin in življenj, ki bi tekli drugo ob drugem, zdaj pa je razdalja prevelika, da bi se prav dobro slišali po telefonu. Vsakič, ko govorim o njej – jočem, ko pišem o njej – jočem, ko mislim nanjo – jočem. Ko sva se avgusta poslovili, se mi je zdelo, da se vse dogaja znova in spet je sledila praznina. Vsem tistim, ki nikoli niste imele take prijateljice ali prijatelja ne bo jasno, kako je to možno, tudi sama sem bila dolgo prepričana, da bodo leta in razdalja poskrbeli, da se bodo vezi pretrgale, da se ne bova več slišali, da se tudi poznali morda ne bova več, a temu na srečo ni tako. Kljub temu, da sva si tako različni, da imava popolnoma razliečen stil oblačenja, različen okus za glasbo, povsem drugačen okus za moške in naju ločuje še cel kup drugih razlik, naju vse te tudi vežejo in v skoraj 22 letih najinega prijateljstva, od tega sva skoraj 10 let preživeli vsak dan skupaj, se še nikoli nisva skregali, prav nikoli.
Veliko ljudi je stopilo v moje življenje, veliko prijateljic, mož in otroka, a prav nihče ne bo nikoli mogel zasesti njenega mesta, ker so stvari, ki jih lahko povem samo njej, ker so občutki, ki jih bo razumela le ona in ker so sanje, ki jih lahko doseževa le skupaj. Samo ona pozna nekatere moje poglede, samo ona razume moje mladostniške tegobe in iskrice, samo njej je znan pomen pesmi, ki sem jih pisala in samo njej lahko zaupam nekatera hrepenenja. Še vedno upam in držim pesti, kljub temu, da ji želim vse odbro in jo imam iskreno rada, da se bo njena pot na NZ zaključila in da jo bodo čudna in nepredvidljiva naključja življenja pripeljala nazaj v Slovenijo. Glede na to, da se moje `parčkanje` ni obneslo oziroma je bilo premalo časa in neprave okoliščine, računam na višjo silo.
Če bi bili zdaj skupaj, bi sedeli na kavču, gledali kakšno komedijo in se prav neumno smejali starim spominom in prigodam ali se prav `naštimani` odpravili na večerjo in v kino. Žal tega ne bo, a še vedno imam prekrasne spomine, ki mi bodo ostali za vedno in njo, ki bo, četudi nihče drug ne bo razumel, razumela, te besede in mene. Vedno.
Vse najboljše draga moja!
P.S.: Če imate v življenju koga takšnega, ga nikar ne izpustite, ne glede na to, kaj se zgodi. Nikoli!
Prijateljica mora biti zelo vesela ob tebi 🙂 Lep zapis, hvala ….
Hvala …..