Včeraj se je obetal super popraznični torek, poln načrtov, cel seznam obveznosti in veliko motivacije. Zjutraj sem možu pomagala urediti otroka in ju pospremila do avta, potem pa se je dan zame končal. Samo sklonila sem se, želela sem pobrati igračo na tleh otroške sobe, ko me je nenadoma zabolelo v križu in se sploh nisem mogla več zravnati. Grozljiva bolečina, dobesedno rezalo me je. To se mi ni še nikoli zgodilo, a sem vedela, da je zagotovo ukleščen živec. V križu me je rahlo zbadalo že čez vikend, pa sem mislila, da je to pač od stanja za kuhinjskim pultom, od sklanjanja in nepravilnega dvigovanja otrok, no, pa sem dobila `porcijo`.
Komaj sem se odvlekla do postelje. Nič mi ni pasalo, ne ležanje, ne sedenje, ne hoja, še najboljše sem se počutila v položaju embria, a bolečina kljub temu ni popustila. Če sem se poskusila zravnati, mi je začelo tresti roke in noge, čutila sem drevenenje, zato nisem pretiravala. Oborožila sem se s protibolečinskimi tabletami, se namazala z mazilom za gretje mišic in upala, da čimprej mine. Bolečina ni hotela nikamor. Po treh urah sem se zvijala od bolečin, vsakič, ko sem se premaknila, sem morala stisniti zobe, najraje bi se kar razjokala. Premikala sem se, kot bi imela kol v hrbtenici, se valila iz boka na bok, kot kakšen kit in se premikala po polžje. Če sem želela vstati s kavča, sem se morala prevaliti na bok, nato pokrčiti noge, se previdno dvigniti z rokami in se prekucniti na tazadnjo. Tega še nisem doživela.
Nisem bila sposobna iti niti po otroka v vrtec, ker sem vedela, da bom morala malega dvigniti in sva se z možem dogovorila, da bova šla skupaj ponju. Nisem se mogla skloniti, nisem se mogla zravnati, ničesar nisem smela dvigniti, če sem zakašljala ali kihnila se je bolečina kar razlezla čez celotno hrbtenjačo, mene pa so spreleteli mravljinci in dobila sem solzne oči. V vrtec sem hodila s hitrostjo lenivca in se sama sebi zdela neskončno hecna; noge sem premikala kot bi imela lesene in obračala sem se s celim telesom. Cel popoldne sem se prekladala iz kavča na stol, se malo sprehajala, ležala na boku, na hrbtu, sedela, čepela. Nič mi ni pomagalo, ne tablete, ne hoja, ne mazila, prav nič. Kar stokala sem od bolečin in odkrito povem, da je bolečina veliko hujša od porodne. Danes je že drugi dan in bolečina se še kar vleče, sicer je malenkost blažja, a še vedno zelo boli. Še najbolj mi ustreza če hodim, v vseh ostalih položajih sem preveč toga in zakrčena in je samo še huje, poleg tega se sploh ne morem zravnati, ko vstanem.
Mož mi je včeraj zvečer rekel naj probam narediti stabilizacijo z oporo na podlahteh in prstih na nogah. Niti slučajno. Kar sesedla sem se. Ledvenega dela sploh nisem mogla dvigniti, tako me je bolelo, da sem samo ležala s trebuhom na tleh. Nazadnje sem takšno bolečino v ledvenem delu občutila med porodom, a tam sem vedela, da bo ponehala in tudi je, zelo hitro, tukaj pa se zadeve niso nikamor premaknile. Če seštejem čas, ki sem ga obeh porodih preživela v porodni sobi, bi morala bolečina ponehati že včeraj dopoldne, le nekaj ur po tem, ko se je začela, mene pa boli že drugi dan.
Še vedno se mažem, še vedno jemljem tablete in upam, da bo čimprej bolje, predvsem pa se trudim, da res veliko hodim. Nepokretna sem povsem nekoristna, to sem videla šele včeraj. Za vsak objem sem morala počepniti, za vsak poljub sem skoraj sedla na tla, če sem ju hotela pocrkljati, sem morala sesti na stol ali kavč in ju potegniti čez svoje noge ali reči naj splezata name, ker ju nisem mogla dvigniti, hodila sem kot drevo in sedala kot bi bila 15 mesecev noseča, stokala sem kot mlada mačka in od bolečin kar naprej hodila na stranišče. Ničesar nisem mogla dvigniti, noben položaj mi ni ustrezal; še otrokoma sem se zasmilila, tako zelo boga sem bila. Mož me je pustil uvidevno ležati, če sta otroka kaj želela, je šel kar on in tudi ponoči se nisem niti enkrat vstala, saj je vedel da imam reakcijski čas `crkjenega konja`. No, pa še masažo sem dobila.
Ugotovila sem, da sem praktično neuporabna. Otrokom ne morem brisati rite, ne morem jih umivati, ne morem ju nesti v posteljo, ne morem se stisniti k njima, še brala sem komaj in ko sem se vlegla v posteljo, se skoraj nisem več mogla vstati. Še v ponedeljek sem norela z njimi, včeraj pa sem ju lahko objela samo zelo previdno in nežno. Itak vem, kje je vzrok težave – v napačnem dvigovanju bremena; mali ima 13 kg, Ria pa 19 kg in vedno ju dvigujem stoje, s pripogibanjem, namesto iz počepa – grozna napaka za hrbtenico in poleg tega ju včasih nosim na hrbtu, ali na ramenih, včasih si ju oprtam enega spredaj in drugega zadaj ali pa kar vsakega na svojo roko. Ne razmišljam o posledicah in ne mislim na svojo hrbtenico in tukaj imam sedaj lekcijo.
Dvigovanje bo odslej zelo omejeno in zelo bom morala paziti nase. Moram se malo sprehoditi, ker imam že `trdo rit`.
