Maratonsko uspavanje

Z uspavanjem smo danes začeli ob 18.49. Odločila sem se, da je po skoraj dveh letih ločenega uspavanja čas, da zadevo uredimo, da končno začneta hoditi skupaj spat, da ju lahko da spati samo eden, da ne rabiva biti vedno dva in da uspavanje ne traja celo večnost. Zadnje leto je gospodiča uspaval ati, razen nekaj večerov, gospodično pa jaz (razen nekaj večerov), ker je vedno vztrajala, da jo mora dati spat mami in v času, ko sva se midve še urejali, ko je ona še gledala risanko za lahko noč in počela svoje stvari (ker je pač večja), je mali že štel ovčke.

Že nekaj mesecev in prav zares tednov, sem govorila, da je potrebno temu narediti konec, da je to prenaporno, da predolgo traja, da se morata navaditi skupaj zaspati, da nam bo tako lažje in ona dva bosta imela enotno rutino uspavanja. Včeraj sem se odločila, da je dokončno čas za to. Rii sem že zvečer razložila, da bo od danes vse drugače. Dobila sem občutek, da me mlajši pogreša, da me, ne glede na to, če sem čez dan z njim, želi ob sebi tudi zvečer, da mu manjka ta stik pred spanjem in da vse crkljanje čez dan, tega očitno ne nadoknadi; pa čeprav se on v resnici sploh noče crkljati, ampak brca vse naokrog, se odkriva, umika roke in odriva objeme – hoče mir in distanco, tako lažje zaspi, nobenega božanja in nobenega dotikanja.

In smo danes poskusili. Izrazila sta željo, da bosta zaspali v eni postelji, drug ob drugem in se je začelo. Premetavanje, rukanje, prerivanje, ko se je eden umiril, je drugi začel, leteli so vzglavniki, blazine in plišaste igrače, mali je vmes prižigal medvedka, ki govori pravljice, Ria se mu je smejala. Pa spet mleko in lulanje, pa spet pitje in duda. Ko sta se skorajda oba umirila, ko je Noe prenehal s svojimi norčijami, ga je začela Ria žgečkati in tako sta se oba smejala. Ko sta se spet umirila, ga je začela božati in jo je začel najprej odrivati in ko ni prenehala je čisto popenil. Dvigoval se je en in nato drugi. Noeta sva vmes kakšne štirikrat prestavila v njegovo posteljo, pa je vsakič želel nazaj k Rii. Hotela sta biti en ob drugem, a hkrati ne. Ona je hotela biti pokrita, on niti slučajno, pa še nogavice si je slekel.

Nekajkrat sva se pošteno razjezila, mala dva sta se enkrat smejala in drugič pojokavala, na koncu sva se smejala tudi midva. Mož je vmes zaspal na tleh otroške sobe in jaz sem prebrala 6 otroških slikanic: Kaj je z Lizo, tri dele medvedka Paddingtona, Bi se gnetli na tej metli in Mrožka mrožka. Izsušena usta, pojemajoč glas in boleč hrbet. Zazeblo me je v noge, medtem, ko je Noe povsem odkrit in z golimi nogicami zadremal na robu postelje.

Ria pa se še kar ni vdala. Obračala se je, premetavala, se stiskala s svojo pandico in vedela sem, da se bom za konec morala še stisniti k njej. Malega sva prestavila v njegovo posteljo, mož je šel pripravljati večerjo in jaz sem jo še nekaj minut nežno božala po hrbtu, da je zaspala.

Prvi večer je mimo. Ko sem bila takšno uspavanje nazadnje prisiljena izvesti sama, je trajalo 2 uri in 20 minut, da sta zaspala. Ko sem dajala Rio spat se je Noe zbudil in takrat se je zabava šele začela. No, danes je trajalo nekoliko manj. Eno uro in 40 minut. V sobo smo šli ob 18.49 in ven sem prišla ob 20.29. Ni slabo, kajne? Tolažim se, da je prvi večer in motivirano zatrjujem, da je sedaj potrebno samo vztrajati.

Jutri jima bo že veliko bolj jasno, kaj pričakujeva od njiju, kaj smeta in česa ne in računam, da bosta do ponedeljka že `ufurana`. Juhuhu, obetam si uspavanje v tandemu in upam, da se bo končno tudi Noe navadil na poslušanje pravljic za lahko noč; Ria že od osmega meseca zaspi od pravljicah ali prepevanju pesmic; včasih sem ji neštetokrat zapela Uspavanko za Evo prirejeno na Rio, včasih tudi po 30 krat na večer, na poti iz morja pa v avtu več kot 50 krat in ob pravljici vedno brez težav zaspi. Noetu pa je to povsem nezanimivo, veliko raje brca, se premetava, se pokriva z blazinami in se krega s plišastimi igračami, kot posluša zgodbice. No, danes je zaspal in sedaj bo vsak večer.

Dobro nama je šlo. Čeprav je, kot vedno, odrasli otrok ob mojem branju zaspal prej kot otroka, se počutim super, ker mi je uspelo. Zdaj pa samo naprej. 🙂

Comments

comments