Danes je za mano en tak težek dan. Eden tistih, ko bolj malo narediš, a veliko razmišljaš, ko bolj malo napišeš, a veliko čečkaš, ko kar naprej ješ, a nič pametnega ne poješ in ko si ves čas brišeš nos, ki je še vedno poln in ne moreš dihati (dejansko, ker sem tudi bolna). Razmišljam, zakaj toliko razmišljam, zakaj se oziram na mnenja drugih, zakaj pustim, da mi dvomi in očitki pridejo do živega, zakaj skušam ustreči pričakovanjem in nasvetom drugih in zakaj se enostavno ne obrnem in grem svojo pot. Čas bi bil, da se naučim, da nikoli ne bodo vsi zadovoljni s tem, kar počnem in kako se odločim, a da je najbolj pomembno, da sem s tem zadovoljna sama.
Preden sem postala mama, nisem bil ravno ljubiteljica otrok in motilo me je vse tisto, kar sedaj počneta moja otroka. Iskreno priznam in tega me ni sram. Nisem bila kot moja sestra, ki je v vsakem drobižku videla zaklad in priložnost za crkljanje; meni je šlo jokanje in drenje na živce, motile so me mame, ki so otroke posedale na blagajniški pult in jih dajale sedeti na police pri blagajnah, zgražala sem se nad otroki, ki so tekali po trgovinah in vlačili stvari iz polic, ki so trmasto uveljavljali svojo voljo in kričali namesto govorili. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj je potrebno otroka peljati s seboj na kavo, pijačo ali v restavracijo, če pa ne morejo biti niti tri minute pri miru in zakaj se mame kar naprej opravičujejo; se opravičujem, ko je zgrabil parfum, se opravičujem, ko je potegnil obleko iz obešalnika, se opravičujem, ko je glasno protestiral, ko je pult pomazal s čokolado ali po tleh polil vodo, ko se je vrgel na tla in pobrisal prah od prejšnjega tedna, ko je tečnaril v vrsti za blagajno ali prenašal pepelnike iz mize na mizo. Pa tudi, ko je polil kavo, popacal stol s tortico, ko je znosil vse knjige s polic in strgal nakupovalno vrečko. Včasih so me takšne stvari čudile, nisem jih razumela in čeprav sem si otroke vedno zelo želela, se nisem zavedala, da bom enkrat tudi jaz prav takšna mama. Še manj pa sem se zavedala, da bodo moji otorci postali središče mojega sveta in da bom v njih videla ne samo smisel življenja, ampak svoje poslanstvo.
Odkar imam otroka sem postala dojemljiva za vse, kar se nanaša na mamice in otroke. Za vse težave, izkušnje, nasvete, za mnenja, kritike in polemike, za vse takšne in drugačne izume, za varnostne ukrepe in pripomočke, za prehrano, za otroška oblačila (včasih sem mislila, da je pomembno samo to, da je otrok lepo oblečen, zdaj dobro vem, da mora biti predvsem udobno oblečen). Če sem prej govoričila kar vsepovprek in pametovala, ko je le bila možnost, sem zdaj veliko raje tiho in povem samo tisto, kar me vprašajo in samo kadar me vprašajo. Ne posplošujem, ne teoretiziram, ne filozofiram, ne odkrivam tople vode, samo povem svoje izkušnje, opišem zadeve, ki so se res obnesle in grem dalje. Ne obsojam, ne kažem s prstom, se ne spuščam v debate (razen izjemoma), ne olepšujem in predvsem ne govorim o stvareh, ki jih ne poznam ter vedno puščam odprte možnosti. Naučila sem se, da te lahko življenje neštetokrat preseneti in tudi, ko se ti zdi, da vse veš in znaš, te postavi na realna tla. Zato sem se odločila, da bom samo v podporo, oporo, pomoč, da bom vedno z veseljem in nesebično pomagala, da bom delila svoje znanje in izkušnje, da bom tista, ki bodri in ne tista, ki kritizira, da bom plus in ne minus, da bom mama, ki druge mame ceni in spoštuje in ne obrekuje.
Kdor me pozna, ve, da sem mestni človek, obsedena z bližino trgovin, vrtca, šole, pošte, banke, avtobusne postaje, zdravnika in vsega ostalega, da sem navajena hoditi v trgovino peš in to tudi večkrat na dan, da sem pogrešala sladoled blizu doma, ki ga sedaj končno imamo, da želim, da moja otroka hodita v šolo peš in imata možnost iti sama z avtobusom v mesto, da sem odvisna od urbanega okolja, ki je dovolj odmaknjeno od mesta, da v njem ni vrveža in hrupa, a vendarle dovolj vključeno, da imaš vse na dosegu roke, da nisem odvisna od avtomobila in da imajo otroci, ko zrastejo, vso svobodo, ki jo potrebujejo in niso odvisni od staršev. Zame so Fram ali Rače podeželje, preveč odmaknjeno in preveč odročno, zame so Ruše na drugem koncu Maribora, zame je Pesnica že skoraj pri avstrijski meji in Lenart destinacija za družinski izlet. Vem, zvenim leno in razvajeno, a glede na to, da že 27 let živim v mestni četrti, kjer imamo vse kar potrebujemo, kjer smo se otroci celo otroštvo igrali na ulici in se s kolesi vozili po gozdu, kjer imamo mesto in podeželje v enem, mi tega najbrž ne gre očitati.
In potem jaz, ki ne maram blišča, blešic, kronic in princesk dobim hčerkico, ki obožuje vse kar je povezano s princeskami. Jaz, ki niti slučajno nisem podeželski človek, ki z veseljem delam na vrtu in poprimem za vsakršno delo, a me delo na kmetiji ne privlači, ki obožujem živali, a ne tako zelo, da bi jih imela doma za celo štalo, ki imam najraje svežo zelenjavo in mlad grah z vrta, a ne toliko, da bi sadila koruzo in imela celo njivo solate, ki obožujem sveži zrak in cvetoče travnike, a ne tako, da bi bila pripravljena kositi na stotine kvadratnih metrov trave, dobim hčerkico, ki vse to obožuje. Ki obožuje živali in bi z veseljem skrbela zanje, ki je zaljubljena v konje in bi lahko cel dan jahala, ki je ne moti vonj gnoja in se zaveda, da ga je pač treba počistiti. Deklico, ki si bolj kot vse želi živeti na kmetiji, imeti svojega konja in psa, nekaj zajčkov in račk ter kakšno kozo, deklico, ki pripoveduje, kako bo osedlala konja, tako kot takrat v Kamniku in kako ga bo hranila in krtačila. Neutrudna je v svojih prizadevanjih in željah, iskrena in dosledna v pripovedih in jaz, ki sem prepričana, da se takšnega življenja ne bi mogla navaditi, sem začela razmišljati, da bi morda vendarle bilo dobro spoznati življenje izven mesta, svobodo narave in šum vetra med gozdovi.
Vsi, ki me poznajo, bi se zdaj prijeli za glavo in marsikdo bi rekel, da to nisem jaz, da to niso moje želje, moji cilji, da sem želela vse kaj drugega. Res niso BILI moji cilji, a v želji, da svojima otrokoma omogočim kar se da kvalitetno, srečno in radostno otroštvo, razmišljam o tem, da bi ji morda uresničila želje. Zavedam se, da so lahko to prehodne muhe, a hkrati ta zamisel vse bolj postaja všeč tudi meni oziroma nama.
V dobrih štirih letih sem postala povsem drug človek, povsem druga ženska in oseba s povsem drugačnimi cilji. Če sem bila prej osredotočena nase, sem zdaj nanju, če se mi je prej zdelo, da je Italija najboljša destinacija za nakupovanje, ker imajo top izbiro in super cene, grem sedaj veliko raje v Europark, kjer se lahko otroka vozita s konjički, pojesta tortico pri Teti Fridi in skuhata kosilo v njihovi luštni kuhinji. Če sem prej zavijala z očmi in se zgražala nad drugimi otroki, se zdaj zgražam nad ljudmi, ki tega ne razumejo, ki tega ne tolerirajo in ki jih to moti – to je zdaj moje življenje, to sem zdaj jaz.
Zaradi tega sem izgubila nekaj prijateljic, zaradi tega so se spremenili moji življenjski cilji, zaradi tega so se pomešale prioritete in se je spremenila piramida vrednot. Za nekatere je to morda napaka, zame pa najboljša odločitev v življenju. Zdaj sem povsem druga oseba kot prej in če bi lahko svoje življenje za nazaj spremenila, bi ga spreminjala s te točke, kjer sem zdaj, s tega gledišča in v skladu s tem, kdo in kaj sem zdaj. Veliko nesmiselnih korakov sem naredila, ki jih ne bi, če bi stala, kjer sem zdaj in vedela, kar vem sedaj, sprejela kar nekaj napačnih odločitev in izrekla veliko napačnih besed, ampak zdaj sem MAMA. Moje življenje bo najbrž še velikokrat krenilo po drugi poti, kot sem jo jaz imela v mislih 10 let nazaj, a vem, da bo to najbolj prava in najbolj srečna pot in edina, ki pride v poštev.
