Moje telo ni popolno, a sem ponosna nanj

0
Foto: NLP studio

Stuširam se in se pogledam v ogledalo.  To sem jaz.  Pri 27 letih ne izgledam ravno tako kot bi si želela v svojih idealnih predstavah in na meni je marsikaj kar mi ni všeč, a sem se naučila te pomanjkljivosti sprejeti.  Mogoče ne ravno vzljubiti,  a se z njimi sprijazniti in jih vzeti za svoje.  Čudim se, kako je možno,  da zjutraj izgledam bistveno bolje kot zvečer; mišice so bolj napete, trebuh bolj plosk,  zadnjica bolj čvrsta in nasmeh na mojem obrazu bolj igriv.

Nikoli nisem gledala nase kot na model,  nikoli se nisem primerjala z manekenkami;  s svojimi dobrimi 100cm okrog bokov bi se bolj težko, poleg tega pa sem imela vedno realna pričakovanja od sebe in svojega telesa.  Moje telo je šlo skozi dve ogromni preobrazbi,  v njem sta zrastli dve čudoviti bitji in sledi,  ki so ostale na mojem telesu so mi v ponos in ne sram,  saj mi je bilo omogočeno nekaj,  kar marsikateri ženski ni. Kdo bo gledal celulit na mojih stegnih in tistih nekaj cm na mojem trebuhu,  kdo se bo osredotočal na okrepljene nadlahti in zalite boke,  če pa imam ob sebi dva tako čudovita otroka,  ki vedno pritegneta pozornost nase.

Ne maram žile na levi nogi,  ki se je pojavila šele po obeh nosečnostih in jo je menda možno odstraniti samo s kirurškim posegom,  a dokler je moteča zgolj z estetskega vidika,  ne grem pod nož.  Tako kot ne grem pod nož zaradi želje po večjem oprsju,  ker vem da bom čez 20 let tarnala,  da je itak preveliko,  se ne dovolim prebadati v želji po polnejših ustnicah in si niti slučajno ne bi omislila kakšnega drugega lepotnega posega.

Moje telo še zdaleč ni popolno, pa sem vseeno ponosna nanj; bilo je prvi dom mojih dveh sončkov, dajalo jima je hrano prvo leto življenja, je varno zavetje in toplo gnezdece, je čuteče in odzivno, je odzraz tega kar sem in kar sem doživela, je utelešenje življenja in po dveh porodih še vedno dobro izgleda, za kar gre, glede na to, da ne treniram, vsa zasluga izključno genom in metabolizmu.  Ni več sledu o napetih mišicah,  ki sem si jih v srednji šoli prigarala s treningi, ni več ploskega trebuha pri katerem so izstopale medenične kosti,  ni več razmaka med stegni.  Zdaj je vse izpopolnjeno.  Fino in žensko izpopolnjeno. In seksi. Še vedno. Bolj seksi kot kadarkoli prej, ker ima za sabo nešteto zgodb, ker so ga rane in bolečine oplemenitile, ker so ga preizkušnje olepšale in ker si vse, kar nekateri vidijo kot pomanjkljivosti štejem v plus. Strije, kak kilogram odveč, pigmentna znamenja, brazgotine; vse to je dokaz, da sem šla skozi zgodbe, ki so me okrepile, ki so me osrečile, ki so me izoblikovale in zgradile, kii so del mojega življenja in za katere sem neskončno hvaležna.

Zdaj nisem več najstnica,  ampak ženska in če se je spremenilo moje življenje,  če so se spremenile moje vloge,  če sem zdaj mati in žena, mora biti takšno tudi moje telo. Žensko, živo,  energično,  polno in gibajoče. Ne jemljite tega kot izgovor,  ker to ni;  še vedno si želim bolj čvrstih mišic in malce ožjega pasu,  a obline me prav nič ne motijo in sem jih vzela za svoje. Prava ženska rabi obline, nekaj  za prijeti,  nekaj za gledati in cediti sline in čeprav se me pikolovsko lepimo na vsako svojo pomanjkljivost,  moški tega sploh ne opazijo. Morale bi biti manj samokritične in bolj ljubeče do sebe; vse kar odstopa od povprečja, vse kar nas nekako moti, kar se nam zdi `nepopolno` in nezaželjeno, je prav tisto, kar nas od drugih ločuje in vse sledi so samo dokazi, da smo živele in da živimo, polno, energično, srečno, ljubeče, brez zadržkov in prav to nas dela lepe, ne glede na odvečne kilograme, strije, gube, brazgotine, opekline in vse ostalo. Ob širokem nasmehu in iskrečih očeh je vsaka ženska privlačna in lepa, ker to prihaja odznotraj. 🙂

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj