Ležim med svojima otrokoma in ju opazujem. Tako mirna, prijazna in ljubeča sta lahko in ljubezen si izkazujeta na odkrit, iskren način, prav toliko jasno in iskreno kot se tudi pretepata, lasata in kregata. Kadarkoli ju skregam in ločim ter pošljem vsakega v svojo sobo, takoj stopita drug drugemu v bran. Menda jima je dolgčas in pogrešata drug drugega in potem ne jočeta, ker sta kaznovana, temveč zato, ker si želita družbo. Kadar je neposlušen ali počne lumparije samo en, mu drugi vedno stopi v bran in me začne opominjati z `ne` ali `povej, da ti je žal, saj ne boš več tega počel` in podobno. v bistvu prevzameta odgovornost drug za drugega, sta zelo kolegialna in empatična in se tolažita, a kadar ju pustim sama, jima dovolim, da se igrata kot želita, jima pustim vso svobodo in se samo za minutko umaknem v kopalnic, na stranišče ali grem po pošto, je vik in krik naenkrat tukaj. Včasih se mi zdi, da dobesedno čakata, kdaj bom umaknila pete in bosta lahko odigrala svojo sceno. Še posebej ob jutrih, ko se v kopalnici urejam in si ravno umivam lase ali sedim na stranišču in se iz dnevne sobe razlegajo klici na pomoč in kriki jeze ali bolečine.
Tako lepo se znata igrati ali skupaj gledati risanko, brati knjigo, sestavljati kocke, potem pa kar naenkrat, kot bi jima postalo dolgčas, se iz ljubega miru začne prepir. Ali Ria začne `špikati` Noeta, predvsem tako, da mu jemlje igrače, ga žgečka, ga hoče na silo objemati ali pa mu govori, da je majhen in da česa ne zmore. Včasih ga celo nagovarja h kakšni lumpariji, v smislu `Noe, poskusi to. No, daj, naredi. Boš videl, da bo šlo. Saj boš zmogel.` Mali se seveda razjezi, ker, ko njemu kaj ne paše, ponavadi čisto podivja in se začne braniti. In takrat jo začne on lasati, ji z rokami grabiti po obrazu, jo potiskati, skakati po njej ali jo celo gristi. Kljub temu, da je med njima dve leti starostne razlike, je Noe veliko močnejši od Rie in jo brez težav obvladuje, poleg tega pa se ona ne zna ali ne želi (ni mi še uspelo ugotoviti) braniti in potem na pomoč kliče koga od odraslih. Zavedam se, da je tako bolj prav, da fizično obračunavanje med otroki ni smiselno, niti pravilno, vendar bi si želela, da bi se branila; ne zato, ker bi morala Noetu vrniti, temveč zato, da se bo tudi sicer znala postaviti zase. Postaviti se zase, ne pomeni vedno vrniti, kar se je zgodilo tebi ali poračunati s pestmi, lahko pomeni tudi odločno reči ne, trdno stati na mestu, da te drug ne more podreti, ga prijeti, da te ne more udarit ali kaj podobnega.
Povsem jasno mi je, da so prepiri in pretepi med sorojenci del odraščanja. Še predobro se spomnim, kako je bilo pri naju s sestro in največja težava je, da se z leti samo stopnjujejo in je to šele začetek, a želela bi si, da bi konflikte reševala razumno, česar pa ona dva trenutno še ne razumeta. Včasih se skregata zaradi igrače, včasih zaradi risanke, včasih zaradi lista navadnega papirja (ki jih imamo cel kup) ali svinčnika (pa imamo 100 enakih). Včasih se skregata iz dolgčasa, dobesedno. Ker je enemu dolgčas in ne ve, kaj bi si počel, drugega, medtem ko gre mimo njega, malo brcne, butne po glavi, prime za roko ali se nalašč spotakne ob njega in prepir je tukaj.
In potem se jaz vedno počutim kot sodnik, ki na koncu itak potegne `ta kratko`, ker ona dva stopita skupaj, ker drug drugemu krijeta hrbet in sem tista, ki vse skupaj pokvari potem jaz. Kako pa. Starši smo vedno glavni krivci. Krivci, ker otroci kaj počnejo ali pa pač ne, ker otroci poslušajo ali pa pač ne, ker so otroci prijazni, agresivni, preveč ljubeči ali preglasni, ker so otroci premalo ali preveč pametni, ker so telesno preveč ali premalo aktivni, ker počnejo kar ne bi smeli ali pa ne počnejo kar bi morali. Starši smo sodniki, tolažniki, porotniki in rablji in na koncu, ne glede na to, koliko se trudimo, kako dolgo tehtamo in kako se odločimo, vselej naredimo narobe. Klasična starševska napaka. Kot starš pač ne moreš imeti prav, ali v očeh otrok, ali v očeh sorodnikov, ali v očeh stroke.
Vedno je kdo, ki ve bolje, razume bolje in zna bolje, medtem, ko se ti trudiš na vse pretege in kar naprej streljaš mimo. Seveda, ker je najlaže pametovati. Boli me, ko se kregata in tepeta, a prav zaradi tega veliko raje mislim na trenutke, ko si odkrito in iskreno izkazujeta ljubezen, ko se tesno objemata in glasno cmokata. Trenutke, ko se zavem, da pa je nekaj vendarle šlo v pravo smer, da sva nekaj vendarle morala narediti prav in da se imata očitno, kljub temu, da se sporečeta, tudi izjemno in pristno rada. In to me vsakič znova pomiri. Tudi po prepiru, ko se drug drugemu opravičita in se vzajemno tolažita. Na koncu šteje ljubezen!
