Ponoči pa res ne rabi več jest

0
Vir: www.workingmom.com

Spet eden tistih `dobronamernih` nasvetov, ki neti prepire med mamicami, nabija slabo vest in postavlja pod vprašanj vzgojo in materinstvo marsikatere. Da smo si na jasnem – če se otrok ponoči zbuja, mu nekaj manjka, nekaj potrebuje. Lahko ga moti mokra plenička, lahko mu je vroče ali hladno, lahko je žejen ali lačen ali pa si preprosto želi crkljanja in materine bližine. Ko se je Ria kot dojenčica ponoči zbudila, sem jo pristavila in je med dojenjem zaspala. Ko se je zbudil Noe, je potem še nekaj časa telovadil, se pogovarjal in je le redko zaspal med dojenjem. In ja, hranila sem ju tudi ponoči. Pa ne samo do četrtega ali šestega meseca, tudi še pri enem letu se je Ria doila in pri dveh je Noe ponoči še vedno kaj popil. Če je bilo potrebno tudi trikrat, petkrat ali desetkrat na noč.

Dojenčki se ponoči različno pogosto zbujajo, nekateri velikokrat, drugi enkrat ali sploh ne in nočno hranjenje je pri dojenčkih in malčkih eden glavnih, če ne celo poglavitni razlog nespanja. Lahko se zbudijo v joku in s stokanjem zbudijo tudi mamo, ki mora otroška nato hitro nahraniti, lahko pa se začnejo zgolj obračati in mama takoj ve, da je čas za hrano – seveda ga vzame k sebi ali mu ponudi stekleničko, še preden se zares predrami – le kdo bi si sredi noči želel plešočega in govorečega otroka, ki noče zaspati. Vsaka mama predobro pozna občutek, ko se uležeš v posteljo, po pol ure obračanja in razmišljanja komaj zaspiš in se že čez 15 minut oglasi otroški jok. V tem času se mama seveda popolnoma prebudi in potem težko zaspi nazaj. In ker se takšna budnica ponovi od dva do pet krat na noč (lahko tudi večkrat), se mama zjutraj zbudi povsem utrujena in še cel dan sanja posteljo, vse od poznega večera, ko se zgodba ponovi. Prav zaradi tega si vsaka mama želi, da bi otrok čim prej prespal noč in bi bilo nočno zbujanje prej izjema kot pravilo. Prav spomnim se, kako sem bila včasih utrujena. Utrujena, ker se je zbujal ponoči in utrujena, ker čez dan ni spal, ker sem po največji vročini dve uri potiskala voziček, da je končno zaspal, jaz pa sem bila že čisto izčrpana in utrujena. Bila sem utrujena od utrujenosti. In ne, nisem se držala načela `spi, ko spi otrok` , ker ne vem, kdaj bi naj potem kaj pospravila, skuhala, zlikala, počistila ali pomila posodo. Mogoče takrat, ko bi se otrok igral ali pasel kravice? Tiste tri minute so bile premalo, da bi še na stranišče šla v miru.

V prvih tednih ali mesecih ima dojenček enak dnevni in nočni ritem hranjenja, kar pomeni, da se ponoči pogosto zbuja zaradi lakote. V nekaj mesecih bi se moralo to stanje nato normalizirati in otrok bi moral ponoči spati vsaj nekaj ur v kosu; govorimo, da otrok prespi noč, če spi vsaj 5 ur. Dojenček bi torej naj začel podaljševati nočni spanec pri treh do štirih mesecih ali najkasneje takrat, ko začnemo z uvajanjem goste hrane. Praviloma. Tako piše v knjigah in tako pravijo strokovnjaki, a otroci so različni in vsaka mama, ki ima vsaj dva, dobro ve, da niti ta dva nista bila enaka, kaj šele vsi ostali. Ria in Noe si prav v ničemer kot dojenčka nista bila podobna; ne v spanju, ne v hranjenju, ne v telesnem razvoju, v ničemer. Dva popolnoma različna dojenčka. Tudi podobna sta bila en meni in drug možu.

Dlje kot otrok spi, več časa ima tudi mamica, da se naspi; da torej vsaj nekaj ur v kosu uživa v tišini in ima zaprte oči, čeprav v resnici vedno vse sliši. A nekateri otroci se ponoči zbujajo četudi niso lačni, četudi jim nič ne manjka in četudi so na smrt utrujeni, starši pa vzroka zbujanja pogosto ne znajo prepoznati in jih zato tolažijo s hrano ter jim na tak način ustvarjajo vzorec zbujanja, ki ga je nato zelo težko prekiniti oziroma odpraviti. Če je otrok že prespal noč in se je začel ponovno zbujati, je to znak, da je lačen in da je, v kolikor je dovolj star, čas da preide na gosto hrano, ki ga bo bolj nasitila in s tem podaljšala trajanje nočnega spanca. Sicer pa, kot menijo strokovnjaki, otrok po 6 mesecu naj ponoči ne bi več potreboval hrane in bi ga bilo zato potrebno od hranjenja čim prej odvaditi; sprva s pomočjo nadomestka mleka, na primer z vodo, čajem ali sokom, saj ga tekočina odžeja, a ga ne nasiti, kasneje pa s preprostim crkljanjem. Po nekaj dneh naj bi otrok ugotovil, da mu zbujanje ne bo prineslo koristi in bi tovrstno početje opustil, a tudi temu ni vedno tako. Naš Noe je še pri letu in pol, tudi pri dveh, pil tri krat na noč, medtem ko je Ria z nočnim pitjem in hranjenjem prenehala v trenutku, ko se je nehala dojiti, torej pri dobrem letu. Prav tako se je Noe še pri dveh in pol ponoči večkrat zbudil in se želel crkljati, medtem ko je Ria od rojstva spala kot polhec in se je zbujala samo za dojenje. Ni pravila in ni pravega nasveta, zato je potrebno ves čas poskušati, slediti otroku in iskati način, ki se bo najbolj obnesel, vsekakor pa ne na silo otroku preprečevati nočno hranjenje, ga puščati, da joče, mu odtegovati tekočino in podobno. To ni niti pravilen, niti otroku prijazen način.

Obupani starši, ki so preizkusili že vse mogoče metode; od crkljanja, prepevanja, nošenja, uspavanja, hranjenja, pitja, masiranja, celo pustili so jokati otroka in bedeli po več ur na noč, se tako z mnenjem strokovnjakov kot z mojim mnenjem najbrž ne bi popolnoma strinjali. Ko se po več letih nenehnega nočnega zbujanja in kronične utrujenosti, otroci še vedno zbujajo, ti je že vsega dovolj. Dovolj ti je nespanja, dovolj ti je prezgodnjih juter in prekratkih noči, dovolj ti je joka in pripravljanja stekleničke, pogrevanja vode in nalivanja mleka in predvsem imaš po določenem času že dovolj samega sebe. Na srečo je, vsem tegobam in poskusom navkljub, potrebno včasih samo počakati, da obdobje mine, da otrok navado preraste. Tako kot pri vseh drugih navadah, je potrebno tudi pri hranjenju in predvsem nočnem hranjenju upoštevati otrokov individualni ritem; nekateri otroci ponoči veliko in pogosto jejo, medtem ko drugi hrane ne potrebujejo. Upoštevajte smernice in nasvete, a vedno vzemite iz njihv zgolj tisto, kar vam koristi, predvsem pa se ne obremenjujte. Če je otrok zdrav in srečen, če se zjutraj zbudi z nasmehom, če lepo raste in se razvija, ni potrebe za skrb, ne glede na to, če je 2 krat na noč, 5 krat na noč ali sploh ne. Poskusite slediti otrokovemu ritmu in upoštevajte njegove potrebe, tako bo nočno hranjenje najmanj stresno za oba in bo v resnici izzvenelo še preden se boste dobro zavedeli. Kar čez noč.

 

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj