Izleti v Avstrijo so zadnje čase bolj poredki, še posebej nakupovalni. Vsepovsod se potepamo, doma smo samo še kak vikend na mesec, a nakupovanje je postalo precej nezanimivo in uspeh je, če si uspem izboriti nekaj minut v trgovini. Razprodaje so in osvežitev omare je vedno dobrodošla, še posebej, če ogromno prihraniš, kljub temu, da v resnici še vedno veliko potrošiš.
V soboto popoldan smo skočili v Zagreb. Kar tako, v dveh minutah smo se odločili, naredila sem plan in čez dobro uro smo sedeli v avtu. V planu smo imeli ogled Muzej krapinskih neandertalcev, pa sta otroka vso pot do Zagreba spala in se vmes nismo ustavljali ter ogled Prirodoslovnega muzeja Zagreb, na koncu pa smo se sprehodili po mestu, otroka sta uživala na igralih na Cvjetnem trgu, se ustavili na makronih in zimskem sladoledu v slaščičarni Vincek, lovili golobe, opazovali praznično razsvetljavo, kar je od nje še ostalo in uživali v rokometnem vzdušju. Vmes sem uspela skočiti celo v Zaro, pa so me po petih minutah družno spodili ven, poleg tega, da sploh nisem imela volje brskati med oblačili, ker so to bile dejansko gore blaga, kupi čevljev in takšna gneča, da te mine volja do nakupovanja. Na poti domov, smo se ustavili še v Arena centru, kjer je bil kaos še večji; nekako mi je ušlo, da je v soboto Hrvaška igrala v rokometu in imeli smo to srečo, da smo užili kanček navijaškega vzdušja. No, pa tudi jaz sem prišla na svoj račun. Vsi skupaj so mi v Zari namenili 40 minut! To sicer pomeni 40 minut otroškega tečnarjenja, vlačenja za roke, prenašanja otrok na rokah, nenehnega držanja za roke, poslušanja vprašanj `kdaj bo konec? kdaj gremo?` in potem preoblačenje v super majhni garderobi v družbi dveh nagajivih malčkov – tako hitra, preznojena in skuštrana nisem bila še nikoli, a sem vsaj dobila nekaj kosov, ki jih pri nas že nekaj časa ni več na voljo. Torej je bilo vredno! Na poti proti domu smo se v večernih urah ustavili še v Roses Fashion outletu, ker sem nujno morala skočit po nogavice (ja, v Calzedonii so meni daleč najboljše).
Žal razprodaje pomenijo tudi zelo omejeno izbiro in prazno košarico v trenutku, ko hočeš plačati. To me v bistvu od vsega najbolj razkuri. V Zarini spletni trgovini dam v košarico artikel in ko ga hočem čez 5 minut plačati, ni več na voljo. Res? Kaj ne morejo imeti sistema 15 minutne rezervacije? A moram res vsak artikel posebej plačat, da ne ostanem brez in potem hodit ponje v trgovino ali pa plačevati poštnino, čeprav v resnici naročim za več kot 50 eur? Znorim! In zato imam še vedno raje fizične trgovine. Tiste, v katerih si lahko oblačila v miru pomeriš, v katerih lahko stvar potipaš, v kateri lahko preveriš kvaliteto in v kateri ti nihče ničesar ne iztrga iz rok ali vzame iz košarice, vsaj v večini primerov ne. Zato smo včeraj po službi skočile v Avstrijo. Malo po četrti smo šle jaz, mama in Ria na popoldanski nakupovalni izlet. V upanju, da imajo še kaj pametnega na izbiro in da je izbor, ki ga za Zaro kaže spletna trgovina res tolikšen. Seveda smo našle nekaj za otroka, nakupile tudi stvari, za katere sploh nisem vedela, da jih potrebujemo – kot vedno! – v Zari pa nismo nič kupile. Zakaj? Ker so cene pri njih kljub znižanju, skoraj dva krat višje kot pri nas. Če se sprašujete zakaj – zato, ker sodijo pod drugo krovno podjetje in imajo regulirane cene, medtem ko pri nas veljajo enake cene kot v Španiji. Imeli so vse, kar sem hotela, kupila pa nisem nič, ker ničesar tako nujno ne potrebujem. Poleg tega sem plašč, ki sem ga včeraj poskusila za 50 eur, danes zjutraj naročila za 20 eur. 🙂 Smo pa res uživale. Ria naju je z mamo celo pot zabavala. Njenim domislicam in izjavam se vedno pošteno nasmejiva in vedno znova me navdušuje njen način razmišljanja, dojemanja in opazovanja sveta. Tako iskrena, pristna in direktna je in naj se še tako trudim, prav nič ji ne uide. Ko sem rekla `adijo`, me je vprašala kam grem. Ko sem rekla `z babico`, je rekla `kam`. Ko sem rekla `v trgovino`, je rekla `v katero`. In ko sem rekla `v Avstrijo`, je bila seveda takoj zraven. Obožuje Avstrijo, ker to ne pomeni samo nakupovanje, ampak tudi vožnjo z vrtiljakom, ribji sendvič v Nordseeju in zagotovo majhno vrečko malenkosti samo zanjo. In ko je srečna ona, sem srečna jaz. :)
Znižanja so dva krat na leto moja mala obsesija. Takrat naredim zalogo za vsaj pol leta vnaprej. Takrat po mesecih pavze izživim svoje nakupovalne fantazije, ki so v primerjavi s tistimi v preteklosti, minimalne in takrat večkrat skočim tudi čez mejo. Ker je pri sosedih vedno boljša izbira kot doma in ker me najbolj razjezi, če mi nekdo `krade` iz košarice. Čeprav so to potem v resnici družinski izleti, kjer večino časa preživimo na ogledu atrakcij za otroke, v igralnicah, slaščičarnah in muzejih, meni pa namenijo le kakšne pol ure. A je za limit moje kartice, pravzaprav še to preveč.
In kaj sem kupila? Včeraj v Avstriji nekaj stvari za otroka, sama pa sem si privoščila debel, mehak in (pre)velik pleten pulover v gorčični barvi in mehak črno siv šal z napisom Baby It`s Cold outside, v soboto pa sem iz Zagreba prinesla črno midi krilo z vrtnicami, midi črno belo obleko z gumbi na ovratniku, dvoje (pre)dolge rdeče, ene črno bele in ene modre palazzo hlače ter nekaj malenkosti. Malo osvežitve omare nikoli ne škodi – razen denarnici. Pa še nadvse smo uživali.
