Nikoli nisem bila pretirano navdušena nad otroki. Nisem se topila ob pogledu na slinaste obrazke in neizrazite nasmeške. Nisem se čudila kakcem v barvi mavrice in se pocukrano nasmihala ob opazovanju drobnih rokic in nogic. Nisem čutila posebne vezi do drobnih bitij, ki so (pre)glasna in predvsem (pre)zahtevna. Vse v čemer so drugi uživali, vsi čudoviti nasmeški, ljubki pogledi, nerodni padci, slinasti poljubčki, okorni prvi koraki, smešni glasovi, prvi poskusi besed in popackani obrazi, ki so odrasle spreminjali v cvileče, nasmejane in pootročene osebke, se meni niso zdeli nič posebnega. Ko so se drugi čudili lepoti dojenčkov in malčkov, sem jaz z rahlo distanco stala ob strani. Ne povsem prepričana v njihove besede in še manj navdušena. Zavijala sem z očmi, ko sem gledala, kako mame otroke posedajo na trgovinski pult, kako jim ugodijo v njihovih željah, kako jim skušajo njihovemu dojemanju prilagojeno razložiti stvari in kako zaradi otrok pozabijo nase. A sem vendarle vedela, da bom otroka imela. Vsaj enega, a v resnici zagotovo dva. In vedela sem tudi, kdaj ga bom imela. Hkrati pa sem bila prepričana, da jaz nikoli ne bom takšna mama. Ne ena tistih, ki bo opazovala vsak otrokov premik in poslušala vsak njegov glas, ne ena tistih, ki bo opazovala barvo kakca in gostoto izbljuvkov, ne ena tistih, ki se bo topila ob pogledu na drobne prstke, ki iščejo pot do maminega obraza ali nogice, ki hočejo osvojiti svet. Pa sem postala točno takšna.
In zdaj vem zakaj. Ker otroci v nas prebudijo čustva, ki jih prej nismo poznali, občutke, za katere nikoli ne bi rekli, da jih lahko doživimo. Otroci nam odprejo oči in srce, obrnejo dlani proti ljudem. Otroci znajo izigrati naša prepričanja in pretentati našo odločnost, znajo zbuditi našo vest in nas prisiliti k razmišljanju. Vsa tista čustva, ki te preplavijo ob rojstvu otroka, se zlijejo v neko smešno mešanico visokih tonov, spačenih obrazov, na pol zapetih otroških pesmi, drznih gibov, ponavljajočih se besed in neštetih poljubčkov. Kipiš od ponosa, ko gledaš svojega otroka med polnjenjem plenice ali mazanjem zelene kašice po stolu za hranjenje. Utrujena si in srečna in malenkosti, ki jih drugi sploh ne opazijo, so zate svetovno pomembni dosežki, ki jih beležiš v dnevnik, otroški album ali pod slike.
Potem pa zrastejo. Tvoj glas se zniža, tvoji prijazni nasmeški okamenijo, tvoje roke dobijo trdnejši prijem, tvoje besed postanejo odrezave in tvoja ušesa občutljiva na vsak glasnejši zvok. Še vedno jih imaš neizmerno rada in še vedno si po tihem ponosna na vsako pomembno prelomnico, a začenjaš paziti, čemu se nasmeješ, kaj rečeš, kaj vprašaš, razmisliš, kako odgovarjaš na vprašanja in jih začneš počasi potiskati v samostojnost. Pregovarjanja se spremenijo v pogovore, prigovarjanje v ukazovanje, prijazne razlage v vzgojne pridige. Včasih je bilo največ, kar je dal od sebe le iskren nasmeh in polglasni `bleee`, zdaj pa kar naenkrat zrecitira celo pridigo, ki si jo ti včeraj držala možu. Zdi se, da si vso sladkobo že zdavnaj pospravila na podstrešje in da je zdaj čas za resne in odrasle pristope. A ti otroci, ki so bili še včeraj malčki, še vedno potrebujejo topel objem, pravljico za lahko noč in prijazen pogovor. Še vedno potrebujejo skupno prepevanje pesmic, smejanje ob gledanju risank in popoldansko packanje s plastelinom. Še vedno jim dobro dene, če se kdaj kakšni bedariji, ki bi jo bilo bolje ignorirati, nasmeješ, če preslišiš neznan ropot iz dnevne sobe, čeprav veš, da je na tleh pristala lončnica, ki ti jo je prejšnji teden kupil mož ali se narediš, da nisi videla najnovejše umetnine na steni, čeprav si po tihem ponosna, ker je res dobro izpadla.
To so naši otroci. Tisti, ki so bili še včeraj tako drobni in nebogljeni, danes pa jih vozimo k uram angleščine in boksa, na glasbene urice in k logopedu. Tisti, ki smo jih včasih zasuli s poljubčki od glave do pet, danes pa želimo, da se lepo crkljajo z nami, brez skakanja, brez kotaljenja in brez premetavanja. Tisti, ki so znali tako vreči jogurt na tla, da je nastala freska na stropu, zdaj pa bi radi, da mirno sedijo pri mizi in si z vilico in nožem režejo meso. Prav tisti, ki smo jih preoblačile pet krat na dan in bi sedaj rade, da se sami uredijo od glave do pete, ki smo jih nežno kopale v banjici in želimo, da se zdaj sami stuširajo in tisti, ki smo jih zvečer ure dolgo crkljale, sedaj pa bi morali zaspati povsem sami. Ne gre kar tako. In ne gre vedno. Pa ne zato, ker ne bi zmogli, temveč zato, ker so še vedno le otroci. Ker še vedno kdaj rabijo potuho in ker se jim dobro zdi, če kdaj kaj naredimo namesto njih. Prav toliko kot se bo nam pri 12 zdelo, če jih bomo lahko še malo pocrkljale.
Tako zlati so. Tako nedolžni in iskreni. Tako pristni in sočutni. Tako dobri in razigrani, živahni in nasmejani, srečni in svobodni, kreativni in pogumni, zaupljivi in pozitivni. Ne vzemimo jim otroškosti, samo zato, ker želimo, da bi čim prej odrasli. Ali zato, ker bi radi drugim pokazali, kaj vse zmorejo. Naj uživajo v otroškem brezdelju. Kar stisne me, če samo pomislim, da gre Ria drugo leto v šolo. Kdaj sta tako zrastla in kdaj sta iz majhnih štručk postala prava korenjaka? Prav toliko kot si želim, da bi čimprej zrastla, prav toliko to njuno `majhnost` tudi pogrešam. Ti naši otroci. Tako srčni in ljubeči so. Tako zelo naši. Ne pozabimo tega!
In ker se danes začenja Teden otroka, v tem duhu zaključujem današnjo objavo, z avtorjem, ki ga vsi poznamo, s pesnikom, ki nam vedno seže do srca.
Vsi naši otroci (Tone Pavček)
Vsi otroci so naši otroci,
je rekel prijazni glas,
vse frklje in smrklje in froci,
vsi svetlih in temnih in kodrastih las,
vsi naši! Tudi tisti drugačni,
drugačne usode in vere in ras,
vsi beli in črni, vsi bolni in lačni
so taki kot kdo izmed nas.
Skupaj na tem svetu živimo,
svet nam je skupna velika vas,
kjer na srečo iščemo rimo
in poslušamo božji glas,
ki živeti in rasti veleva
in biti odprtih rok
za hudo, ki prizadeva
vsak čas na milijone otrok!
Vsi otroci na svet so rojeni
za srečo in dober prid,
vsak je podoben tebi in meni
in vsak je sonce in vsak je svit.
