Pozdrav od mame

0

Nekaterim sem že znana, pa vendar se mi zdi prav, da se malo boljše predstavim. Sem mamica dvema krasnima otročkoma Rii in Noetu (vsaka mama ima najlepše in najbolj zlate otroke – zapomnite si to!) in to sem najraje na svetu. Otroški smeh, drobne rokice, umazana lička, zasmrkani noski, pokakana ritka, mokri poljubčki, umazana tla in poflekana oblačila. Radosti in tegobe vsake mamice, ki jih imam bolj ali manj rada in se z njimi najraje spopadam. Bistveno manj me radostijo oglušujoči kriki, vreščeči jok, nočno kašljanje, obiski zdravnika in ruvanje sorojencev, a mislim, da to ni nič v primerjavi s tistim, kar me še čaka. Tolaži me tudi dejstvo, da sva v tem dva; imam namreč super moža Matjaža, ki je tudi zelo skrben in ljubeč ati in čeprav me njegov selektivni sluh in pozabljivost včasih spravljata ob pamet, je eden tistih, ki mu nič ni težko in sem res srečna, da ga imam.

Od ponedeljka do petka vozim med službo, otrokoma, kuhanjem, pospravljanjem, nakupovanjem, opravki in mojimi »nujnimi« razvadami, kot sta šivanje in klekljanje; zadnje leto pa tudi pisanje bloga. Vikendi so bolj naši in tukaj svoje mesto najde tudi mož, ki med tednom včasih potegne kratko (vem, ni prav, a večeri so prekratki, na srečo imamo vsaj popoldneve skupne), jaz pa z veseljem kaj dobrega spečem, končno spravim v red stanovanje, operem gore perila in plavam v kupih, ki čakajo na likanje. Pa vendar se vikendov vedno noro veselim. Malo zato, ker lahko vsaj malo dlje spimo (čeprav otroci pač ne poznajo sobote in nedelje in so budni še prej kot med tednom), mal
o zato, ker lahko vsaj dve uri uživam v čistem stanovanju (v soboto popoldan je stanje takšno kot zjutraj, preden sem zaštartala čistilko) in malo zato, ker si vzamemo čas zase; gremo po nakupih, na izlet, kakšne delavnice, na tekmo, na otroško prireditev itd. No, in večer imava zase. Vsaj ponavadi. Če nista malčka palčka bolna, če ne kašljata, če se Noe ne zbuja zaradi dude…

Zelo rada kuham in še veliko raje pečem. Takšne slastne, brezglutenske torte in slaščice z veliko kreme. Kot bo vidno v mojih receptih, si prizadevam, da jemo kar se da zdravo, nepredelano in polnovredno hrano. En mesec sva bila celo na ketonski prehrani, a sva vse skupaj opustila, ko so se priprave na poroko bližale koncu in sva se šele zdaj spet odločila za spremembo. Včasih se vprašam zakaj, kako? Se res lahko zadržim in ne jem žitaric, kruha in testenin? Ni boljše večerje od domačega sendviča ali burgerja. Noe mi je v nosečnosti pridelal par kg več kot Ria in čeprav sem bila še vedno pod mejo, je nekaj kg tudi ostalo. Res ne razumem, zakaj je to po drugem porodu toliko težje; po prvem sem se kar posušila, zdaj pa se nekje skrivajo, čeprav ne vem prav dobro kje, ker so mi prav oblačila izpred petih let… A tehtnica najbrž ne laže. Ali? Športni tip nikoli nisem bila, pa čeprav mi aktivno gibanje vsekakor ne bi škodilo. Pa vendar ob večerih, ko se mi zdi, da bi res že bil čas, da se malo zmigam in obupujem nad svojo nešportnostjo, raje ob desetih sedem na kavč s posodico čokoladnega pudinga ali mascarpone sira v rokah in z užitkom pogledam priljubljeno detektivsko serijo. Slabo, vem. Na srečo imam takšne prebliske, da je športanje zdravo in koristno, dokaj poredko. Itak pa v mojem urniku ni prostora za še eno dodatno dejavnost.

Pri nas je vedno pestro. Še posebej, ko se je potrebno kam na hitro odpraviti in vse leti po zraku, otroka sedita na tleh in tečnarita, midva pa iščeva trakove, jakne, čevlje, dudo. Ali pa cepljenje v tandemu. Ničkolikokrat sem bila z obema pri pediatrinju, tudi na cepljenju obeh hkrati, pa ni bilo težav; ko ju je na cepljenje enkrat peljal ati, pa ta mali sploh ni bil cepljen, ker je bil prehlajen, je za pogum dobil diplomo. Diplomo?!? Za pogum?!? Ne me hecat! Potem bi jo lahko meni dali vsaj enkrat na teden, ko sta oba bolna in sem bolj negovalka in strežnica kot mama, pa vsaj pokal. Iti z dvema v trgovino zna biti izkušnja, a nočete vedeti, kako je z dvema obiskati svojega osebnega zdravnika in to z dojenčkom in dvoletnico. Divje!

Adrenalinsko je, pestro je, zabavno je, a je hkrati tudi res lepo, še posebej, ko se igramo, stiskamo, raziskujemo, beremo pravljice, ko pihamo udarnine in ko si delimo lupčke. Vsak trenutek je lep in čeprav nenehno testirata naju, hkrati testirata in urita tudi sebe in otrokov napredek je najlepša stvar v življenju. Zdaj se je nasmejal, zdaj mi je dal lupčka, zrecitirala je pesmico, sama si je zaprla zadrgo na jopici, igrata se in se nič ne kregata (pa čeprav traja le 5 minut). Vsak dan je mejnik, vsak dan je nov korak in ko hitro rastejo, počasi odhajajo. Navdušujeta me in navdihujeta. In zato sem najraje na svetu mama. Ker mi dajeta več, kot bi si lahko kadarkoli želela in ker sta tako polna vsebine, ki je nikoli ne zmanjka. Mama – najlepša vloga v življenju.

Love, Gabrijela

screenshot_2016-10-24-20-25-37-1-1

screenshot_2016-10-24-20-24-53-1

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj