Ko pomislim nazaj, sploh ne vem, kam je izginil oktober, a zagotovo je eno; v službi ga nisem preživela. Ta mesec sem bila namreč več na bolniški kot na delovnem mestu, in zgodba se ponavlja. Nobene hude bolezni, le nadležna vnetja oči, nadležen kašelj, laringitis. Malenkosti, ki ti kratijo spanec in daljšajo dneve. Najprej jaz, potem Ria, pa spet jaz in Noe. Mislim, da osebnega zdravnika nisem tolikokrat obiskala v preteklih dveh letih skupaj. In zdi se mi, da bodo pestri tudi prazniki… Prav zares? Vsaki prazniki so pestri. Ali se z boleznijo začnejo ali pa končajo; obisk dežurnega pediatra je nekako postal stalnica.
Ne vem ali se mi samo zdi ali pa se je sezona prehladov in bolezni od oktobra do aprila kar naenkrat raztegnila čez celo leto. Na srečo se ne spopadamo s hujšimi boleznimi, a te nadležne viroze in vnetja so ravno toliko, da ne moreta v vrtec, jaz pa moram ostati doma. Kje so časi, ko so naše babice šle s 50imi leti v pokoj. Naši starši bodo delali še 20 let, torej vsaj do sedemdesetih, otroci pa bodo takrat že odrasli. Drugega varstva torej nimamo. Mogoče pa bodo lahko pazili pravnuke.
In kaj v bistvu počnemo, ko smo na bolniški? Nič kaj koristnega… Veliko se igramo, ustvarjamo, beremo, na hitro skuhamo kosilo; prav zares, ko sta oba doma je včasih res divje – ali se super zaigrata in je 10 minut popoln mir, kar je itak pravo razkošje, ali pa se kar naprej podita drug za drugim, potiskata, cukata, pričkata, vreščita in povzročata vsesplošen kaos. Človeku se zdi, da bo v osmih urah lahko doma kaj naredil – takšnega optimista brez slabe vesti povabim v naš vsakdan in bo kaj hitro videl, da je včasih še obešanje perila in sesanje pravi podvig, še posebej če ti 15 mesečni navihanec kar naprej izklaplja sesalec, ker je to zanj dosežek meseca. Takšni dnevi znajo biti zelo naporni in tako pogosto ob kuhanju kosila tako zakuham, kot da bi delala serijo sklec; je pač tako, da je tekanje od otrok do štedilnika lahko prav utrujajoče.
Noe je pravi navihanec, mogoče bolje rečeno razgrajač. Prav nič mu ne uide in vse mora poskusiti. Zelo dobro se spominjam, da so Rio v tem starostnem obdobju najbolj zanimale knjige (še zdaj jih obožuje in je pravi knjižni moljček), oboževala je vožnjo na triciklu in spehodi s Karotom so bili zanjo pravi užitek. Kar naprej smo pregledovali kartonasto enciklopedijo, ponavljali besede in v nedogled kazali stvari na sličicah. Noeta pa najbolj zanima plezanje, razbijanje, skrivanje, razmetavanje, vozila vseh oblik, obračanje gumbov in plesanje po mizi. Knjige so zanj španska vas in intelektualne zadeve mu res niso pri srcu. Veliko raje prižiga pečico, razmetava posodo, se skriva v nakupovalne vrečke in vlači oblačila iz omar. Kaj res?!? Včasih se mi zdi, da mu kar naprej sledim in ponavljam `ne sme`, `pusti`, `stop`, `Noe, stran`, `daj nazaj`, `pospravi`. Glede na to, da sta po horoskopu isto znamenje, se sprašujem, če je morda res kriv spol… Hmmmm…. očitno je le nekaj na tem, da so fantje drugačni od punčk. Ali pač?
Ravno zadnjič sem mami razlagala, da občudujem mame, ki imajo dva ali tri (morebiti celo več) sinov. Res ne vem, kako jim uspe. Ali se enostavno sprijaznijo ali pa so zelo moški tipi, da prenesejo toliko moške energije. Naš mali je pravi mačo; hodi, kot da je osvobodil Maribor,kriči kot jesihar, trmast je kot osel, zaletav kot bik in samo bi se cartal. Pravi ded!
Ko ju opazujem sta si tako zelo različna, da sem res srečna, da imam možnost spremljati odraščanje dveh tako različnih oseb. Kot noč in dan, a zvečer ko zaspita, sta oba enako nedolžna, mirna in spokojna. Otroci so res najlepši, ko spijo. Malo zato, ker so tako mili in malo zato, ker je takrat vse tako mirno. Ko bi le več spali, kajne?
Love, Gabrijela
