Ko sem bila jaz otrok, oblačila niso bila pomembna. Prav dobro se spomnim, kakšen cirkus sem zganjala, ker nisem marala nogavic (ne zoknov in ne hulahopk oziroma žab), ker me je rob spodnjih hlač rezal in `španarce` niso bile dovolj dolge za moje predolge noge in so mi najedale živce. Ampak izbire nisem imela in vse dokler svoje volje nisem začela izražati zares jasno in glasno, sem imela oblečeno, kar mi je kupila ali zašila mama.
Pa danes? Priznam, do nedavnega, natančneje nosečnosti z Rio, sem bila tudi sama obsedena z nakupovanjem. Kot študentka sem delala v Zari in pustila skoraj celo mesečno plačo tam. Kako prikladno, kajne? Odkar imam otroke, največ nakupujem zanju. Vedno rada vidim, da imata v omari nekaj več oblačil, saj jih res veliko umažeta in uničita, obrabljenih oblačil pa ne maram, poleg tega se stvari kar naprej perejo, likam pa samo enkrat na teden in mora biti zaloga dovolj velika. Zase zadnje čase nakupujem res malo, pa še to res takrat, ko nekaj potrebujem. Zakaj? Ker imam vsega dovolj, v bistvu preveč, ker me modne muhe, ki trajajo zgolj pol leta, ne premamijo več in ker sedaj nakupujem bolj premišljeno. Tudi za otroka stvari ne grmadim in predvsem, kupujem na razprodajah. Nikoli nisem bila ljubiteljica znamk in etiketa, ki je vedno povezana tudi s ceno, mi prav nič ne pomeni. Pomembno mi je, da so oblačila lepa, kvalitetna in predvsem nosljiva; da se v njih dobro počutita in da jih z veseljem nosita. Seveda imata tudi ona dva v omari oblačila, ki ne bodo nikoli oblečena in kose, ki bodo samo za `special occasion`, pa vendarle…
Kje smo pristali? Brskam po Facebooku in Instagramu in kar naenkrat mrgoli otroških fotografij; na zidovih, v skupinah, na straneh. Male manekenke in frajerji v vozičkih, velike modelke in domišljavi razgrajači. Zbiranje všečkov in komentarjev z `wow` efektom. Oblačila so kar naenkrat postala življenjskega pomena in nakupovanje je bolj pomembno od kuhanja in igranja z otroki. Prav zares? Potrošništvo je preseglo vse meje. Stiskajo se v dvosobnih stanovanjih, oče dela dvojno službo, mama ima komaj kaj za obleči, otrokom pa omare pokajo po šivih. Vsak mesec koristijo limite in odlagajo nakup bolj pomembnih stvari, samo zato, da so otroci tipi-topi.
Potrošništvo je preseglo vse meje in se zasidralo ljudem v dušo. Če moj otrok nima, bo manj vreden. Če ne bo v vrtec lepo urejen, bodo vzgojiteljice mislile, da si ne moremo privoščiti. Vse njene prijateljice imajo, torej mora imeti tudi ona. Če ima bratranec Batman posteljnino, jo bo imel pa tudi naš. Kaj imajo oblečeno, v čem nosijo umazana oblačila iz vrtca, kakšni so čevlji, ki jih umažejo v blatu in kakšne špangice imajo v laseh, je kar naenkrat postalo pomembnejše od tega kdo in kakšne osebe so. Otroke spreminjamo v potrošniške lutke in zgrozim se, ko vidim kaj vse imajo nekateri otroci; koliko nepotrebnega materialnega balasta.
Včasih sem gledala, kako ženske tekmujejo, katera ima več in boljša oblačila, danes opazujem mame, kako tekmujejo, kateri otrok je lepše in dražje oblečen, katera ima več stila in debelejšo denarnico in katera je opravila večji nakup. Všeč mi je, da delimo mnenja, da si pomagamo, da se obveščamo o akcijah, ugodnostih, vsak rad pokaže svojega otroka, a tako masovno razkazovanje otrok, se mi zdi res nepotrebno. Ponotranjajo to, kar vidijo in svoje vrstnike ocenjujejo po videzu. Pa ne mi reči, da jih učite, da videz ni pomemben, če pa imajo cele kolekcije oblačil, za njihov videz zapravite kupe denarja in poštarji ne uspejo dostavljati paketov. So tudi v vrednotah tako bogati, jim namenite tudi toliko časa kot denarja in jih učite, da je potrebno dobrine deliti in ne kopičiti samo pri enem?
Raje pojdite na izlet v živalski vrt, peljite jih v kino, na kopanje ali pa sebi privoščite masažo ali kozmetičarko, morda večerjo v dvoje. Otrok enega ali dveh parov čevljev ne bo pogrešal in tiste hlače, jopico ali obleko bo prerastla še preden se boste dobro obrnili. Ne pametujem, kako porabite svoj denar, konec koncev to ni moja stvar, samo zavedam se, da se bodo naši otroci enkrat nekje srečali in ne želim si, da bi se sodili po videzu. Hkrati pa verjamem, da se marsikatera mama ali oče, ki svojemu otroku ne more privoščiti vsega tega, počuti manjvrednega in zapostavljenega.
Včasih sem nakupovala kot nora in danes se skušam vseh teh odvečnih stvari znebiti. Zdaj mi je žal, in če bi lahko, bi tole z veseljem spremenila. Prav je, da svoje otroke lepo oblečete in luštkano uredite, tudi jaz jih rada, le ne dajajte tolikšnega poudarka na to; naj bo to spontano, nepomembno, mimogrede. Ne delajte iz njih modelov in malih modnih kritikov. Naj bodo otroški, razigrani in naravni in predvsem, naj ne poznajo vrednosti oblačil, ki jih nosijo (zgražam se, ko na avtobusu poslušam osnovnošolce, ki se pogovarjajo o tem, koliko stanejo katere superge in kakšno znamko šolske torbe in mobitel imajo…), le tako bodo ostali objektivni. In privoščite kdaj tudi sebi. Morda novo obleko, dodaten par čevljev ali manikuro.
Jaz otrok nikoli ne fotografiram zaradi izgleda, temveč zaradi njiju in tistega kar počneta. In čeprav ju večkrat pohvalim, kako sta lepa, luštkana in sladka, pa tudi pametna, iznajdljiva in spretna ter jima večkrat dnevno povem, da ju imam neizmerno rada (ne pozabite tega povedati svojim otrokom, gre za pohvale, ki zelo pozitivno vplivajo na otrokovo samozavest in samopodobo ter njegov odnos do zunanjega sveta in sebe, le na pravilen način je potrebno povedati in ne s tem hvaliti otrokovega videza zaradi oblačil, dodatkov ali drugih olepšav, temveč njegovega naravnega izgleda), s tem nikoli ne dajem poudarka na nič drugega kot na njiju, ne glede na skuštrane in štrenaste lase, posmrkan nos in umazane rokice in ju tudi ne fotografiram posebej. Reči otroku, da ne bo lep, če se ne bo umil, če se ne bo počesal ali si umil zob, ni prav. Otrok je vedno lep. Človek je vedno lep. Zaradi tistega kar je in ne zaradi tistega kar nosi in kako izgleda.
Če bi meni mož rekel, da sem lepa samo takrat, ko sem naličena in seksi samo v visokih petah in ozkem krilu, zagotovo ne bi bil moj partner, kaj šele mož. Ker me resnično ljubi, sem zanj lepa in seksi tudi v razvlečeni pižami in z razmršenimi lasmi, v debelih volnenih zoknih in bombažnem spodnjem perilu. Lepote ne moremo kupiti (pa čeprav si nekateri ljudje to na vse pretege prizadevajo), zato je prav, da otroke naučimo, da so vedno lepi; predvsem takrat ko so super umazani ali nagi. 🙂
Love, Gabrijela
