V soboto zvečer sedim za računalnikom, prvič v zadnjih dveh dneh, da imam nekaj minut miru. Mož je končno doma, jaz pa po celem tednu bolniške z dvema otrokoma in dveh dneh brez moža, kar pomeni, da tudi popoldne nisem imela niti trenutka miru, od 5.20 do 20.30 sem bila samo in edino mama, ponoči pa vstala kakšnih 15 krat, prvič možnost zadihati. Utrujena in lačna. Po glavi se mi podi, kaj bova jedla za večerjo, če se mi jo bo sploh dalo pripraviti in kaj bova pravzaprav počela. On je dva dni delal, jaz pa mislim, da ne zaostajam veliko.
Bova gledala film, bom zlikala perilo, ki se je danes nabralo, bi šla mogoče v posteljo? V tem trenutku si želim ogromno posodico čokoladnega pudinga s smetano, veliko Dorino z napolitanko ali pol kilograma mascarponeja z mandarinami… Dejstvo je, da nič od tega nimamo doma, kar pomeni, da opcija, ki mi je najbolj všeč in bi mi najbolj sedla, odpade. Ker iz `varnostnih` razlogov raje ne kupim niti za otroka ali obisk, ker me lahko zamika.
Vrgla bi se na kavč in v glavi premlevala, kaj vse bi morala postoriti. Res? Cel dan sesam, pospravljam, brišem, zlagam, pa imamo bombo. Otroka sta jedla večerjo, pa je v kuhinji kot bi pripravljali 5 hodni meni, gradili smo stolpe iz kock, pa je dnevna soba kot fronta. Dva dni že perem in danes zjutraj sem bila zelo optimistična, ko me je čakal samo še en stroj belega perila. Optimistka. Čez dan je čudežno nastal še en stroj belega in en stroj barvnega in ko je prišel Matjaž domov, še dodatni stroj. Od kod se jemlje…
Po vikendu, praznikih, bolniški ali dopustu, bi vedno rabila še dva do tri dni dopusta zase. Da v miru pospravim in sčistim in vsaj par ur uživam v čistoči, da se vsedem in v miru pojem, da se uredim, pa čeprav samo zato, da se pogledam v ogledalo. Za tekanje od lekarne do zdravnika in v trgovino po najnujnejše stvari, se mi res ne da kar naprej urejati. Včasih bi se tja najraje odvlekla v pižami, pa čeprav se mi to zdi katastrofa; ne dejstvo, da v Angliji ljudje to resnično počnejo, temveč dejstvo, da se mi včasih res ne da ličit, lepo oblačit in sijat, medtem, ko sta otroka tečna in zasmrkana. Včasih se mi je to zdelo nedopustno, katastrofalno in alarmantno. Prav nikamor nisem šla neurejena in čeprav se za službo še vedno vsak dan uredim, si vikende včasih privoščim. No, danes sva imeli z Rio par uric zase in sva se čisto po žensko `zrihtali`.
Zdaj bi marsikatera mama (in ženska, ki ji svetujem naj preden govori, izkusi vlogo mame) rekla, da to ni prav, da se moraš `vzdrževati`, in ja, strinjam se, a ko imaš otroke, včasih pač ubereš bližnjico (bodimo realni, velikokrat). Kdo pa pravi, da je trenirka kaj manj seksi in privlačna od kavbojk in kdo pravi, da je tesno speta figa, kaj manj urejena od spuščenih las. Standardi urejenosti so različni, za nekatere to pomeni črna obleka in visoke pete, za druge jeans, srajca in oxfordke, za tretje trenirka, superge in speti lasje. Nimam mastnih las, okrušenega laka ali kosmatih nog. In sobote zvečer so zdaj sproščene. Mogoče včasih celo preveč.
Ko določen čas ne hodiš ven, se ob desetih zvečer ne urejaš in ne greš z zadnjim avtobusom v mesto, se ti to preprosto ne da več. In tako mi je včasih muka stlačit rit v ozko krilo, obuti visoke pete in ob uri, ko otroka že spita, odkopitljati od doma. V tistem trenutku je to muka in vse bi dala, da bi lahko ostala doma. A ko odidem, ko sem tam, ko me dogajanje prevzame, je odločitev vedno prava in koristna. Takšne stvari dobro denejo. Zadnjič sem s prijateljicami obujala spomine. V srednji šoli sem čez počitnice delala 8 ur, šla po službi na rojstni dan, se vrnila ob 8ih zjutraj, šla delat, delala 10 ur in se v službi preoblekla in šla spet ven. To je bilo davnega leta okrog polnoletnosti, a takrat sem lahko cel teden živela brez spanja (in kave, ker je ne pijem), danes pa mi po dveh kratkih nočeh že utripa eksistencialni alarm.
Tudi danes, se kot več sobot poprej, ne bom stiščala v ozko obleko, ne bom obula pet, si nadela `fasade`, ki bi prekrila podočnjake in izčrpanost in ne bom šla ven. Ne bova šla ven. Zadnja tri leta so večeri, ko greva ven, prej izjema kot pravilo, a mi ustreza. Ustreza mi udoben domač kavč, ki me objame čez rit, elastična pižama, ki mi dovoli, da večerjam ob desetih in neobrita brada mojega moža (pa čeprav me v resnici spravlja ob živce). Stisnila se bova pod koco in pogledala film. Ali pa prej zakinkala. Zjutraj naju čakata dva razigrana in nasmejana obrazka, polna vprašanj in zahtev in ni lepše budnice od drobnih nogic in rokic, ki se stisnejo pod odejo. Pa čeprav traja samo minuto. Vstajanje je pri nas pač ekspresno.
Nedelje so še bolj družinske in na takšne dni moraš biti pripravljen.
Love, Gabrijela
