Partnerja ali ljubimca, prijatelja ali sovražnika? Ko se svet razširi na tri, štiri, pet, odnosi v zvezi nihajo med različnimi variantami. V nekem trenutku sta zaveznika proti otrokom in njihovim muham, v drugem ostra nasprotnika zaradi različnih stališč o vzgoji. Partnerja sta vedno, ker vse rešujeta skupaj, četudi se krešejo iskre in gorijo besede, četudi prelagata ogovornost drug na drugega in četudi vaju otroci enkrat razdvajajo in drugič povezujejo. Pa ljubimca? Po porodu vsi sprašujejo, kako se počutiš, kakšen je bil porod, če je dojenje boleče, kako raste dete, a nihče nikoli ne vpraša, kakšno je vajino spolno življenje, pa čeprav to vse zanima; tako tiste, ki so skozi to že šli, kot tiste, ki jih to še čaka. Bolečine, epiziotomija, raztrgan presredek, občutljive dojke, čišča; teme, ki jih v prvih tednih po porodu pojasnjuješ vsem, a nihče ne vpraša, če še funkcioniraš, kako se počutiš, če te hormoni ubijajo ali dvigujejo, če si želiš telesne bližine ali zgolj distanco za nedoločen čas. Vprašanja, ki so težila tudi mene…
Dejstvo je, da se tvoj fokus takoj po porodu usmeri samo na otroka. Bitje, ki si ga čakala vsaj devet mesecev (za nekatere je to celo bistveno daljši in bolj boleč proces),ki si ga z mukami (večjimi ali manjšimi) spravila na svet in, ki je v tistem trenutku zate edina pomembna stvar na svetu. Dojenje je sprva boleče, a se navadiš, čišča je nadležna, a mine, tvoje telo pa okreva in hormoni norijo. Če so bile včasih prsi predmet poželenja, so zdaj zgolj in samo namenjene hranjenju, otopijo na dotik in so prepovedano področje. V prvih mesecih zaradi bolečin od dojenja in nenehnega navala mleka – mokre blazinice za dojenje so povsod in sploh se ne uspeš preoblačiti, kasneje zato, ker te nežni dotiki ne ganejo, grobi pa povzorčijo iztekanje mleka – grozno neprijetno je, če vse kaplja in curlja. Zdaj so samo otrokove!
Ne glede na to, kako naporen in težak porod si imela, te hormoni dodobra zdelujejo. Dnevi, ki so bili prej pestri in polni dogajanja, se osredotočijo samo na dojenje, previjanje, sprehajanje in spanje. So ženske, ki se ne pustijo, takšne, ki jim hormoni ne pridejo do živega in tudi takšne, ki se sestavljajo še mesece. Različne smo in naša telesa različno odreagirajo, a najbolj pomembno je, da imamo ob sebi partnerje, ki to razumejo ali se vsaj trudijo razumeti, ki nam dajo prostor, ko ga potrebujemo in nas objamejo, ko nam je težko; brez želje po `več`, brez občutka krivde za žensko in brez obtoževanja, pa čeprav veš, da ga ves čas mikaš.
Seks? Nekaj tednov po porodu, ko ne veš, kje natančno je locirana tvoja maternica, ko nimaš pojma, kako tvoje `bojno polje` izgleda, s polnimi dojkami mleka, otrokom v spalnici, ki končno spi in strahom pred neznanim? Neznanim? To vendar počneš že leta, vešča si tega in včasih se zdi že celo rutinsko, ti pa se počutiš kot začetnica. Začetnica, ki jo je strah lastnega telesa… Po porodu se vse spremeni. Poklon tistim, ki ne samo rečejo, ampak dejansko tudi mislijo in izkusijo nasprotno. Telo je spremenjeno; živcira te ostanek viseče kože na trebuhu in občutek ohlapnosti med nogami; čeprav te zasuje s komplimenti, ti neštetokrat pove, kako neverjetno močna in lepa si, ter pohvali tvoje seksi telo, ki se tebi zdijo zgolj ruševine stare podobe. Nisi prepričana vase in še manj v svoje telo. In čeprav si človeku, ki ga neskončno ljubiš nedavno rodila čudež življenja in te zato še bolj ljubi, potrebuješ nekaj časa zase. Take it easy, be gentle. Večeri, ko imata čas samo zase, se zredčijo, poleg tega sta večino teh utrujena (ali pa si pač samo ti, ker moški za seks niso nikoli preutrujeni), ti divjajo hormoni ali pa na 10 minut preverjata otrokovo oglašanje in premetavanje. In vedno imata ob sebi gledalca; četudi ne vidi, četudi ne sliši in četudi res trdno spi, je občutek vselej nesproščen in napet.
Najprej rabiš nekaj miru, distance (nekatere nekaj tednov, druge mesece), potem se vse zdi novo in neznano, ko končno steče, pa vajine rituale kar naprej prekinja ljubko drobno bitje, ki je popolnoma spremenilo potek vajinih dni. Ženska po porodu potrebuje nežnost, ljubezen, pozornost in stiskanje. Razumevanje, oporo in predvsem pogovor. Stvari se normalizirajo, privadita se novemu ritmu in potem si spet noseča. V prvih mesecih ne želiš pretiravati, ker te je strah za otroka, zadnje tri mesece je neprijetno njemu, torej vama ostaneta vmesna dva ali trije? In smo spet tam. On stiska zobe, ti se počutiš kriva. Želiš mu ustreči, a te od tega odvrača. Potem si ti za, pa se on boji. In se vrtita v krogu. Bo najino spolno življenje sploh še kdaj normalno? Enkrat do poznih štiridesetih se bo že normaliziralo, takrat pa bo pri tebi počasi čas za menopavzo, pri njem pa za pozno puberteto; otroci pa bodo itak najstniki in bosta noči prebedela ob čakanju na povratek iz zabave.
A vsaj vedno skupaj spita. Vedno se zvečer stisneta v žličko in zaspita skupaj; čeprav on zadrema že zdavnaj pred tabo in se ti poglavi podi nešteto misli ter te ob živce spravlja njegovo dremanje, četudi moraš ponoči neštetokrat dojiti in spiš na obroke in četudi se ponoči k vama pritihotapijo otroci. Nikoli, prav nikoli ne spiva ločeno (razen, če je kateri fizično odsoten, kar je res izjemoma), ker se mi zdi ločeno spanje nesmiselno, ker je to edini čas, ki ga resnično preživiva skupaj, vsak dan in ker skupno spanje povezuje partnerja, pa tudi zato, ker ne moreva zaspati ločeno in ker sva oba mnenja, da kot mož in žena, sodiva v isto posteljo, ne glede na to, če sva v njej dva ali štirje.
Po prihodu otrok se marsikaj spremeni; ne samo dnevni rituali in spolno življenje, spremeni se predvsem odnos med človekoma, ki sta imela prej zase neomejeno časa, zdaj pa morata vse besede, čustva in dejanja skrčiti na dve večerni uri (v dobrem primeru 3, v slabem pol ure). Včasih se ti ljubi, včasih ne. Včasih si želiš spolnosti, drugič samo pogovora ali celo tišine. Če se ljubiš, se čutiš in če se čutiš, razumeš želje in strahove drugega. In čeprav so v spolnosti besede nepotrebne, je pogovor vedno ključ dobre zveze; ko pridejo otroci še toliko bolj.
Love, Gabrijela
