Risanke mi nikoli niso bile preveč ljube. Kot punčki sva s sestro najraje gledali risanke kot so Cofko Cof, Želodko Superca, Pingvinčke, Smrkce (tiste stare, takrat še v nemščini), Tom in Jerry, Baltazar in podobne, a takrat so bile na sporedu samo ob večerih in če sva uro zamudili, sva ostali brez njih. Kakšen ogled programa za nazaj, dvd-ji, usb-ji, Partis, You Tube in podobne zadeve. Prav zato sem bila tudi sama dolgo striktna glede risank. Do enega leta jih Ria sploh ni gledala, le izjemoma kakšno na Baby TV; prepričana sem namreč, da se bodo otroci tovrstnih zadev še nagledali. Potem pa so ji postale risanke zanimive, in čeprav jih ni prav zares gledala, so morale biti vsaj prižgane, za glasbeno ozadje. Njena prva priljubljena risanka je bil Levček Ra-Ra in kar naprej sem morala prepevati uvodno pesmico. Potem pa je prišla Maša. Čista obsesija. Morali smo kupiti vse DVD-je in risanke je poznala že na pamet. In zdaj, ko se spet vrtijo na Otu, govori zraven, ko jih gleda. No, in zdaj so zanimive že Noetu. Trenutno je najbolj navdušena nad Mio, Barbie in raznimi princeskami in gospodičnami, vsake toliko pa zelo rada pogleda kakšen risani film. Doma še nobenega ni pogledala do konca, nikoli. Vendar pa se mi je zdelo, da je mogoče dovolj stara, zbrana in zainteresirana za obisk kina.
Tako sva pred časom res šli gledati družinski film Štorklje. Prvi obisk kina. Obvezno sva ji dali narediti kartico Družinski filmski klub ter kupili kokice. Brez kokic seveda ne gre in ona se jih je res veselila. Jaz sem bila vznemirjena veliko bolj od nje. Kaj če bo na veliko spraševala in klepetala (pa čeprav doma tega nikoli ne počne med gledanjem risank), kaj, če jo bo strah teme v dvorani, če se ji bodo kokice lepile na grlo, če jo bo tiščalo na stranišče, če ji ne bo zanimivo… Mama, umiri se! Če jo bo strah, bo sedela pri tebi, če se ji bodo kokice lepile, bo pač veliko pila, če jo bo lulat, bosta pač šli na stranišče in če ji ne bo zanimivo oziroma bo vse skupaj ena grozna izkušnja, bosta šli preprosto domov. Tako enostavno je to.
Vstopnice, stranišče, igrala, kokice, kino. Akcija! Bila je navdušena. V dvorani sva bili popolnoma sami in ni odmaknila oči s platna. Razen enkrat na polovici, ko sva morali na stranišče. In hitro nazaj, da kaj ne zamudiva (bi lahko dali na pavzo, itak sva sami v dvorani? hec). Pogledali sva do konca in film je bil top. Tako krasna zgodba in tako lepi karakterji. Prestali sva brez zapletov v kino dvorani in celo pot domov sva se pogovarjali o filmu, ki sva ga videli. Noro. Seveda sva že pri uvodnih reklamah naredili plan za ogled risanih filmov za prihodnja dva meseca, ker pač ne smeva nobenega zamuditi in v avtu nato še razpored, s kom bo šla kaj gledati.
Zato sva vajo ponovili. Prejšnji teden sva od Cineplexxa Slovenija dobili povabilo na Družinski dan v Cineplexxu Maribor za ogled risanega filma Troli. Seveda greva! Poslikava obraza, baloni, kokice s Poppy in midve; druga drugi najboljša družba. Za piko na i sem ji zašila nov kompletek oblekice in pajkic, in sva šli.
Najprej mazanje obraza; moja mala gospodična Ria se je spremenila v čisto pravo Poppy, barvanje pobarvank s Troli, pa vstopnice, igrala in klepetanje na zofah, nato stranišče (pred kinom greva vedno obvezno na stranišče), kokice s Troli, izbrala si je Poppy, balon in kino! Film je res zelo luštkan. Na začetku jo je bilo sicer strah Bergnov in je trikrat rekla, če greva, a si je vsakič znova, ko jo je prevzelo plesanje, petje in objemanje Trolov, premislila. Film je res zelo lep, pisan, živahen, dobra glasba, zabaven, dinamičen in Trolčki so super sladki. Prav spomnili so me na steklene Trole, ki sva jih s sestro zbirali kot otroka. Najbolj posebne jih naredijo lasje. Ob vodi, kokicah in čokoladi, sva film pogledali do konca in spet odšli domov navdušeni.
Ne vem zakaj, a tudi risani filmi me včasih spravijo v solze. Vsebina je enostavno res lepa in poučna in konci so prav ganljivi. Troli so zelo srečna in vesela bitja, ki veliko pojejo, plešejo in se vsako uro objamejo. Živijo na drevesu v Bergendolu, kjer pa živijo Bergni, najbolj nesrečne pošasti, ki enkrat letno praznujejo Trolsticij, praznik ob katerem jedo Trole, kajti le Trol lahko osreči Bergna. Ob Trolsticiju, ko bi moral Hrustljavi princ pojesti svojega prvega Trola, so Troli izginili in drevo je bilo polno lesenih Trolčkov. Uspelo jim je zbežati in tako so 20 let živeli varno; vse dokler ni princesa Trolov, Poppy, priredila tako glasne in svetle zabave, da so jih Bergni našli. Začelo se je Poppyjino reševanje ujetih Trolov. Skupaj s Trolom Vejo, je Poppy želela Bergnom odpreti oči in jim pojasniti, da za srečo ne rabijo jesti Trolov. Gitki, Bergen gospodični, so Troli pomagali, da se je Hrustljavi kralj zaljubil vanjo in odkril, da je srečen, četudi ne poje Trola. Tako so bili Bergni poslej srečni, ne da bi morali jesti Trole.
Nauk risanega filma je: “Za srečo ne rabimo dati ničesar v sebe (naprimer Trola), ker je sreča v nas, včasih nam jo mora le kdo pomagati spet najti.”
Film je bil res lep in zanimiv, škoda je le, da tako malo ljudi in predvsem otrok obiskuje kino. Zdi se mi, da starši veliko raje snamejo risane filme z interneta in jih otrokom predvajajo doma na televiziji, tablici ali računalniku in zraven spijejo pivo ali kaj postorijo, kot da bi si vzeli čas in šli z otrokom v kino. Zavedati se moramo, da je to svojevrstna dogodivščina. Tako kot ni enako, če gledajo živali na televiziji ali v živalskem vrtu, kot ni enako, če se kopajo doma na vrtu ali v kopališču, tako ni enako, če film gledajo doma ali v kinu.
Želim si, da bi bil obisk kina bolj množičen, zato me zanima, kaj vas od obiska kina odvrača, zakaj ga ne obiščete pogosteje oziroma ga sploh ne obiščete? Prosim, delite z mano svoje odgovore, da bomo lahko kaj naredili v tej smeri. Naj se otroci družijo tudi v kinu!
Love, Gabrijela
Zahvaljujem se Cineplexx Slovenija, ki naju je prijazno povabil na premiero filma Troli in nama omogočil svojevrstno dogoviščino. Imeli sva se odlično! Pa še kdaj. 🙂
