Preden sem postala mama, smo se s prijateljicami videle vsak vikend ali skoraj vsak vikend, redno smo hodile ven in se družile, še posebej v času faksa. Potem pa se je zgodba spremenila. Moja prva prioriteta so postali otroci. Ker sem dojila nisem mogla hoditi toliko naokrog. V prvih mesecih dojenčice sploh nisem pustila pri drugih, kasneje zgolj za uro ali dve. In tako so se naša druženja zredčila. Tako zelo, da se zdaj vidimo enkrat na dva meseca. Prišli so otroci in prijateljice odšle.
Nimava poznih obiskov in ne prirejava divjih zabav, tudi glasna večerna druženja v našem stanovanju so odpadla. Razen, če bo kdo drug namesto naju potem celo noč dežural. Osrednji dogodki, ki se jih udeležujemo so družinska srečanja, otroška praznovanja, pikniki s prijatelji in družino in podobne zadeve. Vse kar poteka podnevi in je otrokom prijazno.
Če nimaš prijateljev z otroki, se le-ti pogosto distancirajo. Odmaknejo se od pokakanih plenic in pobruhanih ramen, od podiranja kupčkov in dojenja, od uspavanja jamrastih otrok in pospravljanja igrač, branja zgodbic in prepevanja otroških pesmic. Če res nimaš prijateljev, ki so super navdušeni nad otroki in razumejo situacijo v kateri si, čeprav sami še niso, slej ali prej izpuhtijo. In tako so srečanja zgolj in samo občasna. Delno zaradi službenih obveznosti na eni in/ali drugi strani in pomanjkanja časa in delno zaradi otrok. Ali pa pač večinoma zaradi otrok in je služba le izgovor. Priznali tako ali tako ne bodo.
Moje prijateljice še nimajo otrok, razen ene. Vse so v cvetu ustvarjanja lastnih karier in življenj in razumljivo je, da je poslušanje kričanja mojih otrok in igra z njimi zanje povsem nepotrebna zadeva. Predobro se spomnim sebe, kako nezanimivi so mi bili otroci preden sem dobila svoje. Tako zelo, da sta dedek in babica, ko smo jima sporočili, da dobita pravnuka, mislila, da je noseča moja sestra. Priznam. Nikoli se nisem rada vtikovala v tuje otroke. Nekateri starši prav obupno komplicirajo ali jih vse moti in kako pri bogu naj jaz, ki imam dojenčka v rokah dvakrat na leto vem, kako in kaj moram početi. Ne, hvala. Zato sem jih vedno raje opazovala od daleč. Z varne razdalje.
In kako naj potem njim zamerim, ker jim druženje z mojima radovednežema ni zanimivo, ker ne skačejo od veselja, ko omenim piknik ali pakirajo kopalk in brisače, ko omenim kopanje. Malo pa že. Čeprav v veliko primerih drži, da otroci pridejo in prijatelji odidejo (vsi tisti super samski in brez otrok), obstajajo izjeme.Tudi teme naših pogovorov so se spremenile; če smo prej govorile zgolj in samo o modi, nakupih, tračih, ljubezni, šoli, zabavi, se zdaj pogovarjamo o službah, aktualnih problemih, novostih, otrocih le redko, ker bi jaz lahko razlagala v nedogled, njim pa ne bi bilo zanimivo. Pa vendar bi se mi zdelo prav, da včasih stisnejo zobe. Da za ljubi mir in moje zadoščenje potrpijo kakšno uro igre, cukanja za lase in skakanja po krilu, da se vsaj malo pretvarjajo, da jim je lovljenje okrog mize in skrivanje za lastnimi dlanmi noro zabavno in da se smejijo razmetavanju posode po otroški kuhinji in metanju žoge z razdalje pol metra. Ko se je pred časom prijateljica oglasila s sinčkom dojenčkom in sem ga seveda z veseljem pestovala, je bruhnil po tleh in ona se je hitela opravičevati. Meni ali tlom? Meni so to bile še nedavno vsakdanje stvari, tla pa so tudi že vsega vajena. Torej ni razloga za skrb in opravičevanje.
Če pride k meni mamica z dojenčkom, ga bom z veseljem `prevzela`; ker vem, kako zelo ji včasih prija, da ima prazne roke in se lahko popraska po hrbtu, da lahko gre v miru na stranišče, da lahko hkrati pije kavo in hrusta piškot. Ker razumem, da čeprav ima to majhno štručko najraje na svetu, ji občasno dobro dene, da je ne rabi nenehno trepljati po ritki ali zibati sem in tja; saj veste, potem pa vse to počnemo že avtomatsko, tudi ko otroka nimamo v rokah, tako kot potiskamo nakupovalni voziček) in da lahko sede izmenja nekaj besed. In tako bi včasih meni pasalo, če bi se kdo od prijateljev za kakšnih 20 ali 30 minut zaigral z njima, preusmeril pozornost in se `žrtvoval` ali pač noro `zabaval`. Naju sta že oba sita in drugi so veliko bolj zanimivi; ker so njihovi lasje daljši, ker imajo nove uhane, ker imajo pisan lak za nohte, ker nosijo brade, ker so preprosto drugi ljudje in ne tisti dve tečnobi, ki ju hranita, dajeta spat, previjata plenice in tečnarita s pospravljanjem igrač in umivanjem zob. Pa saj vsakemu kdaj paše, da sobotno popoldne preživi v trenirki in z otroki na hrbtu/ krilu/ trebuhu in kakšen večer v bolj umirjeni družbi, ob dobri hrani in pijači, mar ne? 🙂
Če sva prej vedno imela plane za konec tedna, se zdaj pač prepuščamo naključjem. Ker četudi karkoli načrtujemo, potem pride do nenadne bolezni, do slabega počutja, do tečnarjenja in zadeve splavajo po vodi. Če je atmosfera prava, če je vreme ugodno, luna prijazna, če so otroci naspani in nasmejani, če sva midva vsaj koliko toliko spočita, če se prej 10 krat ne skregava in če ura ni že pet popoldan se z veseljem odpravimo na potep. Z otroki. Ne glede na prijatelje. Onadva sta najino prvo mesto. Prijatelji pa lahko to sprejmejo ali pa se temu izogibajo, a ko bodo najini otroci že veliki, ko bo menjavanje plenic, brisanje izbljuvkov in uspavanje za naju že preteklost, bodo na tem mestu oni. Zaradi otrok sem bila nekaj časa res manj družbeno dejavna, a tudi ostali so, pa nimajo otrok, a glede na vse svoje obveznosti, službo in otroke, mislim, da še vedno dobro `furam`. Vedno si vzamem čas za druženje s puncami, grem na ženski shopping, večerjo, organiziram piknik za prijatelje in si preprosto vzamem čas. Če želiš, zmoreš.
Zato pomislite. Če boste zdaj vi malo stisnili zobe, bodo potem to morda prijatelji naredili za vas oziroma, če bodo zdaj oni pomagali vam, dajte potem še vi njim. Prijatelji smo zato, ker imamo skupne interese, prepričanja, ker se razumemo in si pomagamo, ne glede na otroke in stvari, ki se nam zgodijo v življenju. Če se interesi spremenijo, se prijatelji porazgubijo, a včasih pač stisnemo zobe in potrpimo, ker so tudi druge stvari, ki nas vežejo in čez pet let, ko bomo vsi tekali za malimi razgrajači, bodo naši interesi spet podobni; pkoda bi bilo, da bi izgubili ta vemsni čas ali pa celo ljudi, ki so nam dragi. Verjemite mi, vem kaj govorim. Imam prijateljico, ki že dolgih enajst let živi na Novi Zelandiji, pa se najin odnos zaradi tega ni spremenil in kadar se vidiva, kadar se slišiva, je vse kot prej; ker si vse poveva, vse deliva. Ne glede na otroke, može in partnerje, ne glede na službe in razdalje. Torej pravega prijateljstva ne morejo uničiti niti otroci.
Love, Gabrijela
