Včasih si želim, da bi vikendi trajali. Da bi se začeli v četrtek in zavlekli do torka, da bi jih lahko raztezali po mili volji. V petek zjutraj sem vedno dobre volje. Ker je delovni dan dolg samo 6 ur, ker bom lahko v miru skuhala kosilo in šla po otroka v vrtec in ker imam velike plane za vikend. Včasih jih zapišem, večinoma pa nastajajo in vegetirajo v moji glavi. Vikend je bil vedno čas za čiščenje, pospravljanje, pečenje in druženje. Potem sem na ta seznam vrinila še branje, pisanje, šivanje, klekljanje. In zdaj je vse odpadlo, ostalo pa je v glavnem druženje, z otroki. Čeprav se vsak vikend znova na vse pretege trudim odkljukati ves seznam, mi nekako ne uspe. Pa naj bo dolg ali kratek, čas me enostavno povozi. In krajši kot je, manj naredim. Damn it.
Ampak drage moje, včeraj ste mi res popestrile nedeljo. Ogromno se vas je odzvalo na objavo, ki je presegla vsa pričakovanja. Tako je današnji ponedeljek velik; ker sem presegla kar štiri mejnike. 40.000 obiskovalcev na strani, 100.000 klikov na stran, 5000 klikov na posamezno objavo in 500 všečkov na Facebooku. Noro. In danes je točno dva tedna od vzpostavitve in oživitve strani Mamin Twist. Očitno dobrota še vedno šteje in res me veseli, da so še ljudje, ki so veseli podarjenih stvari (ki so mimogrede brezhibne), ki jih ni sram in ki jim bodo stvari prišle prav. Verjamem, da si moramo pomagati; brez obsojanja, brez ocenjevanja in brez vtikovanja. Nisem CSD, nisem FURS in tudi RK ne. Ne zanima me, kakšno plačo prejemate, kje delate in kako polne so vaše omare. Če želim podariti, podarim konkretnim osebam, ne ustanovam, ki s tem ne znajo razpolagati. In vseeno mi je, če res rabite ali pa si samo želite. Če vas bo osrečilo, samo to šteje. Mimogrede, ostali so še štirje kosi, dva, ker sta si gospe premislili in dva, ker se zanju nobena ni javila (ali pa je meni kaj ušlo), tako da jih objavljam spodaj.
Jesenski vikendi s pridihom zime so še posebej mučni, sploh zdaj, ko dežuje, piha in je pasje hladno, otroci pa ves čas po malo smrkajo, kihajo in kašljajo. Tako smo obsojeni na stanovanje. Na igre, knjige in ustvarjanje. Na pečenje in pospravljanje. Na vse pretege ju skušava zamotiti z vsakdanjimi opravili; z obešanjem perila, s sesanjem, s čiščenjem kopalnice, s kuhanjem. Trikrat na dan tudi s pospravljanjem igrač, a je kaos vsakič večji in nastane s svetlobno hitrostjo. Tako danes na ta deževen ponedeljek razmišljam, da bi mogoče spremenila vikend rutino, vsaj zdaj, čez jesen. Da bi vsa opravila prihranila za nedeljo zvečer in takrat razturala… Ja, pa ja. Nikakor. V nedeljo zvečer sem utrujena in zdelana bolj kot v petek. Zdi se, da razpoloženje proti koncu tedna narašča in nato drastično pade. V ponedeljek zjutraj je na nuli.
Mogoče bi morala otroka in moža v soboto zjutraj kam poslati. Na tortico, na telovadbo, v gledališče, k babici. Da bi imela dve uri časa in bi lahko vse postorila; a bi bil učinek čez 5 ur ničen. Za zvečer si vedno naredim famozne načrte, ki pogorijo še preden se dan prevesi v popoldan in ob devetih zvečer pometam pepel. Višek moje večerne produktivnosti ob vikendih je likanje pred televizijo. Vsa ostala opravila so manj pomembna in manj zahtevna (beri: ležanje na kavču in gledanje televizije).
Že nekaj vikendov zapored si prizadevam zaštartati nek nov projekt, pa vsakič naredim le drobtinico in se potem ustavim. Ne gre za otroke, ne gre za moža in ne gre za moje opravke, gre zame in moje kolebanje. Nisem utrujena, ker pri 26ih ne morem biti, ne glede na to, kaj počnem in koliko spim, nisem preobremenjena, ker lahko prenesem bistveno več, kot se trenutno dogaja in predvsem nisem nemotivirana, ker imam jasno zastavljene cilje in vizualizirano pot. Le ne da se mi, kolebam in nato popustim skušnjavi. Tako kot se vsakič znova ob devetih zvečer raje dobro najem, kot grem telovadit, z izgovorom, da lačna ne morem telovadit, ker mi kruli, sita pa tudi ne, ker komaj premikam noge (kar je konec koncev res, ker sem ob sedmih že pošteno lačna, preden spraviva otroke v posteljo pa je ura pol devet in lakota je že neznosna). Tako se tukaj, s polnim želodcem in v precepu – kavč ali miza, določim za prvo.
V soboto zjutraj smo dan začeli z opravki – trgovina, nato pa ga preživeli v stanovanju. Malo smo pekli, kuhali, se igrali, brali, raziskovali in ustvarjali. Mislili smo iti na tekmo, pa se nam, resnici na ljubo, ni dalo. Zvečer smo dokončevali torto in dan dobesedno zabili. Brez slabe vesti. Midva sva si za piko na i ogledala film Bad moms – Hude mame, ki sem ga v celoti pogledala samo jaz, Matjaž je že davno pred tem zaspal. V nedeljo nas je čakalo praznovanje rojstnega dne in družinsko kosilo, kar je vedno prijetno opravilo. Če le ne bi bilo potrebno Noeta zbuditi iz dnevnega počitka, če ne bi Matjaž pozabil na uro in če ne bi Ria zganjala panike okrog torte (ki je bila sadna) že pred odhodom. Ampak imeli smo se super. Otroka sta bila presenetljivo ubogljiva, čeprav še vedno nista ves čas sedela pri mizi (pokažite mi malčka, ki to zmore), dobro smo se najedli, prijetno poklepetali in torta je prijetno dopolnila darilo. Ko le popoldne ne bi bil tako turoben, da sva midva skoraj popadala, otroka pa polna energije za posteljo niti slišati nista hotela. Tako smo se spet igrali, malo kregali in malo kričali; zdaj se že pošteno zgrabita.
Tukaj nekje vmes, mi je uspelo še oprati in zlikati perilo, pospraviti kuhinjo ter skuhati današnje kosilo. Kaj več pa je že iluzija. In sedaj že delam načrte za naslednji vikend. Upam, da bo vreme zdržalo. 🙂
Love, Gabrijela
