Priznam, da si preden sem postala mama nikoli nisem mislila, da je uspavanje otroka lahko tako naporno. Dva otroka, dva povsem različna načina in tisoč variacij. Kaj takega. Odkrivanje tople vode. Odrasli se, ko smo utrujeni, preprosto vležemo in zaspimo. Otrok pa je lahko mrtvo utrujen, tako, da se samo še boža po glavi, si mane oči, se mu nogice kar same zapletajo in še komaj odpira usta, pa ne bo hotel spati in ko bo potrebno iti v posteljo, bo napel vse moči, zadnje atome, da se bo z vsemi štirimi upiral, kričal in se smejal. Čudo.
Kot sem že enkrat omenila, nisem brala knjig o porodu, nosečnosti in tudi dojenčkih ne, ker pač ne verjamem, da lahko en strokovnjak ali ena vsevedna ženska ve, kakšen bo moj otrok in predpiše način uspavanja in spanja zanj (pa tudi prehranjevanja, previjanja, odvajanja od plenic itd.). Vsaka mama najboljše pozna svojega otroka in jaz sem vedno sledila svojemu občutku in potrebam otroka. Zato vam zdaj ne bom dajala strokovnih nasvetov in izsledkov raziskav ali psiholoških testov, temveč zgolj svoje osebne izkušnje.
Ria se je dolgo dolgo dojila in ta čas je v prvih mesecih vedno zaspala med dojenje ali cartanjem na prsnem košu oziroma trebuhu, kasneje pa je tako zaspala v času dnevnega počitka in za večerno spanje. Bila je umirjen dojenček in je res lepo spala. V vmesnem obdobju smo jo ob večerih, ko sem pri njenem enem letu želela počasi ustaviti večerno dojenje, nosili in cartali, kar je bila tudi uspešna metoda, a zgolj začasna, ker je bila že pretežka in prevelika in tudi njej ni bilo udobno. Ko sva jo pri 8 mesecih prestavila v večjo posteljico z nizko ograjico, sva jo sprva uspavala s cartanjem, potem božanjem in tapkanjem po riti, potem je prišlo obdobje ko je želela zaspati sama, v miru, brez dotika, samo da je vedela, da si tam in kmalu za tem je zaspala ob branju pravljic. Tako je še danes. Vsak večer ji bereva. Ponavadi sem to jaz. In vsak večer znova me vpraša `mami, mi boš ti danes brala?` in odgovor je vedno enak `seveda ti bom`. Mogoče zato, ker ati zaspi še pred njo in potem iz sobe slišim, kako mu prigovarja naj ji bere. Takšno branje pravljic najbrž res ni zabavno. In potem ati reče, kako je hitro zaspala. Seveda, če si pa ti spal že davno pred njo in se je ona pač vdala.
Noe pa je zgodba zase. Že kot dojenček ni hotel zaspati med dojenjem, ampak smo ga mogli nositi in cartati. Ponoči se je veliko zbujal in dojenje ga ni uspavalo, zato sva ga nosila, božala, cartala, prepevala, cartala in nosila. Ko sva obupala, sva ga že 10ič položila k sebi v posteljo in pač prenašala njegovo brcanje, obračanje in premetavanje; bila sva že vsak na skrajnem robu postelje, gospodič pa je kraljeval na metru in 20 centimetrih in končno zaspal, z vsemi štirimi od sebe in odkrit. Ni maral biti pokrit in to so bile resne borbe. Poleti sem se večkrat vprašala, kako bo to pozimi, a zdaj ne more zaspati, če ni do vratu pokrit. No, vsaj to se je spremenilo kar samo od sebe. Pri 14 mesecih sva ga prestavila v sobo k Rii. Skeptična, kako bosta spala, ali jo bo njegovo drenjein jokanje zbudilo in ali bo njega motilo, če bo Ria ponoči kdaj sanjala. Hitro sta se vnesla in čeprav je včasih še pestro, je v glavnem ok, tako ok, da včasih Ria spi pri meni v spalnici, Matjaž pa na Riini postelji v otroški sobi, seveda ne celo noč ampak kakšni dve uri proti jutru. v otroški sobi imamo po tleh blazine, da je udobno za ležanje in včasih se zgodi, da če greva katerega ponoči miriti, enostavno zakinkava. In potem se cela premražena in polomljena zbudiva dve uri kasneje. Ja, vem, morali bomo dodati še koce. 🙂
Ampak Noetovo uspavanje ni nič kaj drugačno. Zdaj je nekaj mesecev brez težav zaspal s stekleničko mleka, vsak večer, ker je zvečer že ob sedmih itak tako utrujen, da komaj gleda in je banja zanj milina, postelja pa nebesa. Čez dan pa je zaspal ali s stekleničko mleka ali v postelji, da smo ga božali. Zadnje dni pa uganja norčije, zganja svojo voljo in insistira. Trenutno imamo borbe, kdo ima močnejšo voljo ali pokaži, kdo je resnična avtoriteta. Če Matjaž kdaj popusti, jaz ne. Danes me je mučil tričetrt ure za dopoldansko spanje. Smeh, skakanje, plazenje, razmetavanje igrač, sprehajanje, zdaj je že tako velik, da si brez težav odpre vrata in je veselo korakal po celem stanovanju, misleč, da mama itak nič ne ve. Pa spet znova. Postelja, božanje, prepevanje, mleko in spet smeh, telovadba, premetavanja. Vrtela sva se v krogu. Ko me ni poslušal, sem šla enostavno iz sobe, pa malo joka in spet znova. Dokler se ni po tričetrt ure utrudil. Tako utrudil, da je ob božanju in mrmranju končno zaspal. Utrudila pa sem se tudi jaz. Tako, da bi tudi meni prijal počitek. Pa čeprav je čas, ko spi, edini čas, v katerem lahko kaj naredim.
Sprašujem se, kdaj bodo njega začele uspavati pravljice. Zadnje dni trmari in hoče, da ga nosimo. Prosim… In bog ne daj, da se vležeš z njim na prsih. Ne, stati moraš in se zibati ali klečati, čepeti, karkoli, samo da je on v pokončnem položaju. Z njegovimi skoraj 13kg in dobrimi 80cm je takšen manever nemogoč in ni opcije, da mu v tem ustrežem. Pa lahko kdorkoli reče, da sem slaba mama. To ni dobro zanj in ne za mojo hrbtenico. Takšno uspavanje lahko traja več kot uro, on pa je utrujen in mora zaspati prej. Včasih en dan metoda premika gore, drugi dan pa ni prav nobenega efekta. In takrat testiramo nove metode in preizkušamo nove načine. Vsakič poskušam slediti temu, kar otrok želi in kar je zanj dobro, a ne proti temu, kar je dobro tudi zame. Ne puščam ga jokati več kot minuto, ne dovolim, da se meče po tleh ali podobne stvari. Nikakor nisem zagovornica radikalnih ukrepov, kot je, pustimo otroka jokati dokler ne zaspi. To ni dobro za otroka in tudi za moje živce in srce ne, ker ne boli samo njega, ampak tudi mene in ker me rabi. In če potrebuje mojo bližino, jo bo dobil. Dokler jo bo rabil in kolikor jo bo rabil. Zato sledim vzgibom otroka, spremljam njegov razvoj in akceptiram, kar mi sporoča z mimiko telesa in svojim oglašanjem.
Ria še zdaj zaspi tako, da se med branjem carta. In čeprav je včasih prav naporna. Z 18 kg in skoraj 1,10m je že prava korenakinja in brcne prav pošteno, a je to še vedno najlepše. Stisne se na moj trebuh in potem ob nočni lučki bereva. Čeprav vem, da to Noetu še ni zanimivo, komaj čakam dan, ko mu bo. Danes sva 15 minut gledala kartonko, kar je zanj presežek. 🙂 Včasih se mi zdi, da uspavanje traja celo večnost in čeprav je Noeta do zdaj ob večerih zadnje mesece v glavnem uspaval mož, Rio pa jaz, izgleda da bom zdaj morala oba jaz, ker mali trmasto kriči, ker hoče mene, Ria pa tudi ne popušča. Včasih imam res polno mero in bi najraje šla iz sobe, dvakrat globoko zadihala, spila kozarec vode, se za 5 minut vsedla in šla nazaj. Ampak v tem času bi že bila oba pri meni na krilu. Včasih se mi zdi, da berem v neskončnost ali da ga božam ure dolgo, pa ne zaspi, čeprav je minilo šele 5 minut. Večeri znajo biti res naporni. In potem se vedno znova vprašam, kako lahko v vrtcu zaspi kar mimogrede in to dvakrat v dopoldnevu, kako lahko spi tako mirno in dolgo in zakaj se mi zdi, da mene sploh ne upošteva. Ker sem mama. Jasno. Ampak mu je oproščeno. Ko se nasmeji, ko maha z malimi prstki po zraku in me lupčka, da se opraviči, ker nagaja. In ko uspavanje mine, so otroci res, še vedno in vedno znova, najlepši, ko spijo.
Zato ne poslušajte kaj govorijo drugi, ne berite strokovne literature (vsak avtor ima svoj pristop- to pomeni, da boste sprobali vse in bo vaš otromk testni zajček?) in ne delajte, tako kot bi naj bilo, delajte tako, kot vašemu otroku in vam ustreza. Moj mož vedno reče, da bo to še prehitro minilo (kadar tožim, da mi je branje po uro ali več naporno) in da si bom tega takrat želela nazaj, ker konec koncev, se vsi naučimo zaspati sami. Res je. In vsakič znova mu prikimavam. Zato… Dajte blazine na tla in se vležite, božajte ga, prigovarjajte mu, prepevajte, stisnite ga k sebi in mu dajte vedeti, da ste tam. Nobena igrača, duda, ninica, blazina ali druga oseba, mu ne more dati občutka varnosti, topline, ljubezni in zaupanja, kot mami in ati. Dajte mu vedeti, da lahko zaspi v miru in je varen. Vsak dan, vsako noč.
Pa lepe sanje!
Gabrijela
