Danes vam bom zaupala nekaj resnično resničnega in iskrenega. Ko sem se odločila, da bom pisala blog, sem si obljubila, da bom do svojih bralk (in bralcev – vsakega, ki priklika na moj blog sem in bom noro vesela in tudi feedbacka, seveda) iskrena, če bo potrebno, brutalno iskrena. Ker je pravljic in popolnih zgodb že dovolj in ker se ne cedita vsem le med in mleko in ker nimamo vsi na računih 5, 6 ali 10 mestnih številk in ker ne moremo čez noč odpotovati v Tokio. Ker nas večina živi čisto povprečna življenja, čisto povprečnih ljudi, z vsemi tegobami, navadami, razvadami in slabostmi. Sprijaznila sem se, da tako pač je. A danes je bil en ultra čuden dan. Težek. V vseh pogledih.
Nisem se ga preveč veselila, že včeraj ne, pa tudi par dni nazaj ne. Ker mi rojstni dan zadnja leta nič ne pomeni in ker se mi zdi, da je vsako leto bolj naporen. Odločila sem se, da si vzamem dopust; da bom lahko v miru skuhala, se spočila, kaj pospravila, si zbistrila glavo. No, na dopust sem skočila direkt z bolniške, torej že uvod ni bil dober, o vsem prej naštetem pa ta dan ne duha ne sluha. Le kaj se je zgodilo…
Zjutraj so me, meni tri najljubše osebe na svetu, presenetile s šopkom vrtnic, doma izdelano voščilnico in prikupnim lončkom v stilu mojega bloga z res lepo motivacijsko mislijo, ki ga je moj mož izdelal sam. Otrokoma smo se v miru uredili in odpeljala sem ju v vrtec. Tako, zdaj imam ves čas na svetu in cel seznam opravil. Začni! Pa nisem. Nisem imela energije in še manj volje, ni se mi dalo in vse mi je bilo grozno tečno. Odvlekla sem se v trgovino po cele štiri stvari in se lotila torte. Včeraj sem jo že skoraj končala, tako sem jo samo zaključila in se lotila druge, tiste, ki gre jutri z mano v službo. Začeli so prihajati smsi, klici, sporočila na FB, mene pa prav nič ni razvedrilo. Čeprav sem točno vedela, kaj bom skuhala za kosilo, se ga do enajstih še sploh nisem lotila in potem sem si kar naenkrat premislila in se odločila, da bom delala čufte. Končala sem še drugo torto, naredila vmes eno rundo slaščic, pripravila kosilo.
Nekje vmes pa je šlo vse samo še bolj navzdol. Dobila sem email s povezavo do družinskega videa s poroke. Krasni posnetki, čudovit dan in res lepi spomini. Najprej sem se zjokala ob pogledu na našo družinsko pravljico, potem pa zato, ker sem se spomnila, kaj vse je tisti dan šlo narobe. Poročni dan ima zame še vedno velik madež in čeprav je bil prekrasen, dovršen, čustven in res super, se jaz ob spominu nanj vsakič spomnim stvari, ki so šle narobe ali niso bile izpeljane kot bi morale biti, zamujenih trenutkov in izpuščenih doživetij. Takšen, grenko sladek spomin in štirje meseci očitno niso dovolj, da nekaj takega preboliš. Včasih se vprašam, kdaj bom pozabila na te pomanjkljivosti in v popolnosti uživala v spominih. Sem človek, ki premleva; veliko, dostikrat, po nepotrebnem in se muči, sam sebe, brez potrebe. S tem trenutkom je sovpadlo še voščilo moje najboljše prijateljice, ki je prišlo iz daljne Nove Zelandije. Videla sem, da mi je nekaj napisala na zid, a ker mi je hkrati voščila še s sporočilom, sem ji odpisala na le-to. In ko sem čez 15 minut pogledala njeno voščilo na zidu, sem jokala kot dež. 10 minut sem jokala in si vmes trikrat zavrtela pesem Prijateljice. Nisem hlipala ali po malem spuščala solze, tulila sem, tako, da nisem videla skozi dežne zavese. Lahko rečem, da imam v tem trenutku vse; krasna otroka, ljubečega moža, službo, hobije, ki jih obožujem, starše, ki mi stojijo ob strani, sestro, prečudovito nečakinjo in svaka in cel kup drugega sorodstva, končno sem poročena, a v mojem mozaiku bo vedno manjkal košček. Z Martino sva prijateljici že od vrtca, dolgih 21 let in kljub temu, da že 11 let živi na Novi Zelandiji, se med nama nič ni spremenilo. Samo ona me pozna bolje od mene same in samo ona ve stvari, ki jih ne bo nikoli nihče drug, tudi takšne, ki sem jih že jaz pozabila. Ob takih dneh se zavem, kako zelo hvaležna sem, da jo imam, čeprav je ni tukaj.
Razpoloženje sem si skušala dvigniti z Bicicleto in Carlos Vivesom, a ni šlo. Končala sem z opravili in šla po otroka v vrtec. V upanju, da bo popoldan prinesel boljše razpoloženje. Da bodo tiste jajčke na torti narisale nasmeške in da bosta vsaj danes dobre volje. Ria je imela v soboto god, Noe pa ga ima danes, na moj rojstni dan. Numerologija, vem. Pri nas se vse vrti okrog teh čudnih mističnih povezav s številkami in četudi včasih v to nisem verjela, zdaj verjamem. Zato je današnja torta po Riini izbiri; ker praznujeta tudi ona dva. Kinder. In popoldne je bilo prekrasno. Družina, četudi ne popolna, čufti, ki so vsem teknili in so bili res noro dobri in torta (recepti sledijo). Druženje, smeh in otroci, ki jih imam najraje na svetu. Dokončala sem pecivo, ki ga bom jutri nesla v službo, nekaj pa ga bosta odnesla še Matjaž in mami. Čakajo me samo še žepki za jutrišnjo malico v službi in dekoracija torte. Potem pa `movie night` samo za naju.
Ugotovila sem, da ne maram samote. Ta ugotovitev sicer ni nova, ampak dejstvo je, da bom drugo leto za rojstni dan raje v službi. 🙂 Tako ali drugače… Bilo je lepo. In veliko lepih novic sem dobila. Jutri pa se bom tudi obdarila. No, in tudi za vas sem nekaj uredila. Ste kaj firbčne? Zaupam kmalu.
Love, Gabrijela
