Mnenja o vzgoji so zelo različna in če imava že midve z mamo različna pogleda, potem smo si me med sabo verjetno še bolj različne. Jaz še vedno mislim, da smo starši zato, da otroke učimo in vzgajamo, ne razvajamo. Naša naloga je namreč, da iz njih naredimo dobre, odgovorne, poštene in sposobne ljudi, osebe, ki bodo s sabo nosile vsebino in ne zgolj lupine. In ko poslušam, kaj se lahko in kaj ne sme, mi gredo včasih kar kocine pokonci. Takrat se dvakrat vgriznem v jezik, trikrat zavijem z očmi, pihnem skozi ušesa in se delam, da ne slišim.
Otrok se mora sam odločati, otrok mora razmišljati s svojo glavo, dovolite mu, da izraža svoja čustva… Moj otrok me ne bo tepel, moj otrok me ne bo grizel, ne bo metal stvari po tleh, ne bo se igral s hrano, ne bo lasal drugih otrok in predvsem ne bo uveljavljal svoje volje; no, lahko poskusi ali bolje, to vsakodnevno poskuša, a tega ne odobravava, ga vsakič znova opominjava, včasih 100 krat na dan in čeprav velikokrat ne doseževa nič ali bolj malo, se ne vdava. Otrok do določene starosti ne razume posledic svojih dejanj, ne poveže vzroka in posledice, ne razume kaj lahko določeno ravnanje prinese in nihče na tem svetu me ne more prepričati, da je zdravo, da se takšen malček odloča sam.
Včasih stvari neštetokrat ponovim. Res nešteto. Tolikokrat, da se mi zdi, da mi odzvanja v ušesih, probam na sto in en način, razložim, predlagam, se pogovorim, sodelujem, pa ni učinka. Smeh, zvijanje, norčevanje, izzivanje. Včasih se obrnem in enostavno odidem in se tudi jaz na klic ne odzovem, drugič pokažem in razložim, kaj se zgodi, če se tisto, kar prosim ne naredi, včasih se to itak zgodi že samo od sebe prej, še preden razložim ali pokažem (še posebej, če nimata obutih copat in padeta ali če plezata po stolu in padeta dol itd.), včasih pa dvignem glas. Ja, ne samo dvignem, tudi zderem se. Ker se mi zdi, da je selektiven sluh na trenutke tako močan, da ne slišita nič okrog sebe in ko ju že deset minut opominjam, naj se nehata ravsati, naj gresta narazen, ko ju že petkrat ločim in sta še vedno skupaj in se vlačita za lase in tiščita zobe drug v drugega, je to vrh ledene gore. Najpomembneje se mi zdi, da otroke naučimo reagirati, da jih naučimo zavedati se svojih dejanj in posledic, da razumejo kako se morajo na posamezni dražljaj odzvati in kako ravnati. Vem, da se tudi midva ne odzoveva vedno prav, nihče se ne, konec koncev smo samo ljudje in trudimo se, kolikor se da. Starševstvo je polno ovir, pasti in izzivov in četudi jih je že sto pred nami ponovilo iste napake, jih bomo tudi mi, ker se bomo le tako nekaj naučili. Ni navodil, ni zemljevida in ni kažipota; krmarimo, vsak v svojo smer in s poskušanjem lovimo veter v jadra, enkart nam uspe, drugič ne. Ne glede na to, koliko pravil, omejitev, kazni in ritualov postavimo otroku, je najpomembneje, da ga naučimo odzivati se; na izzivanje, na jezo, na žalost, na prepir, na srečo, na uspeh in neuspeh. Otroka moramo pripraviti na svet, ki ga bo neusmiljeno sprejel vase in na nas je, kako dobro ga bomo pripravili na ta korak; kako globoko mu bodo prišle besede in dejanja drugih in kaj bo doprinesel k družbi.
Ne tepem ju, v bistvu sploh ne vesta, kaj pomeni udarec, pa čeprav jima včasih vrnem, ko udarita ali uščipneta; seveda ne močno, a želim ju opozoriti, da to boli in jima pokazati, kakšen je občutek. V glavnem se poslužujemo pogovora. Vse razložimo, na dolgo in široko in desetkrat, če je treba. Zdi se mi prav, da otroci razumejo, zakaj in čemu, kaj se lahko zgodi, kakšne so posledice, kaj to prinese za njih in kako na to reagira družba. Pri vzgoji se ne poslužujeva nobene posebne metode, pa se mi vseeno zdi, da uspešno voziva. Nikoli ne moreš predvideti vseh situacij in najti rešitev za vse težave, a se sproti prilagajava in spremljava njune reakcije. Reakcije na ukaze, na prepovedi, na grožnje s kaznijo ali odvzemom ljube stvari, na same kazni (ki so res zelo redke in si včasih mislim, da bi bilo bolje, ko bi bila pri tem bolj striktna, da bi vedela, da misliva resno, ko nekaj rečeva) in na nesreče,ki se jima zgodijo, ko ne ubogata nasvetov in ukazov. Ne uspeva nama vedno. Včasih ju enostavno nič ne more prepričati v obratno kot sta se odločila; sploh mali je zadnje čase nenormalno trmast in svojeglav; kar naprej se dere, zvija in kriči, če ni po njegovo, če mu kaj vzameš, če mu česa ne dovoliš. Ker je to zelo `zabaven` šov, ga potem včasih posnema še Ria. Mogoče zato, ker misli, da bo s tem kaj dosegla, ne vem, a včasih se resno vprašam, kje sva zavozila, kje sva pozabila postaviti meje in kako bi bilo, če bi bila že od začetka resnično stroga in dosledna; a se nama ni zdelo potrebno, glede na to, da nikoli ni bilo težav, potem pa je vsak oživil svoj bojeviti levji karakter in smo tukaj.
Želim si, da bi bila bolj striktna. Da ne bi ponavljala ukazov večkrat, da bi bila bolj striktna pri kaznih in da bi bolj sodelovala. Četudi se ne strinjava vedno, tega otroka ne bi smela videti ali čutiti, pa je ravno nasprotno. Prepričana sem, da je otroke potrebno navaditi na nek red, na disciplino in jim privzgojiti določene delovne navade in vrednote; konec koncev ne bomo vedno mi skrbeli za njih in želim si, da bosta, ko bosta šla od doma, samostojna in samozavestna, z dobrimi temelji. Vem, veliko lažje je to napisati kot izvesti, pa saj pravim, da se vsega kar se v teoriji super sliši in deluje povsem enostavno, tudi midva ne drživa povsem.
Nikoli se ne slepiva. Vzgojiteljica mi je v vrtcu rekla, da včasih pridejo starši in ko slišijo opažanja o svojem otroku, sploh ne morejo verjeti. Kaj res? Katerega otroka pa potem voziš v vrtec, da ga ne prepoznaš? Verjamem, da je lahko otrok v vrtcu malo drugačen kot doma, a da je to povsem druga oseba? Bolj se mi zdi, da si starši zatiskajo oči, da si nočejo priznati, da je njihov otrok razgrajač, trmast ali neposlušen, da noče jesti ali da veliko spi, da v umskem razvoju ne dohaja vrstnikov ali da ne zna skočiti v zrak. Komu lažete? Vzgojiteljici ali sebi? Ona ga vsak dan gleda v vrtcu in vi doma. Torej ga obojni zelo dobro poznate. Pomembno je, da pri vzgoji otrok sodelujemo, da se dopolnjujemo in si zaupamo. Naš Noe še vedno dela stvari z obema rokama, je pravi mali nagajivi lump in misli, da lahko vse popravi z nasmeškom, pove samo par besed, sicer pa se sporazumeva z mimiko, brez težav pride na vrh stopnic, potem pa noče dol, ampak bi kraljeval na vrhu, poleg rednega počitka v vrtcu potrebuje še dopoldanski 15-minutni spanec in večkrat se je zgodilo, da je koga ugriznil. Takšen je in čeprav je popolno nasprotje Rie, ki je bila v tem starostnem obdobju veliko bolj samostojna in napredna ter je že govorila, takšen pač je. Poznam ga. Vem kako reagira in kako se obnaša, vem kaj ima rad in kako me podkupi z nasmeškom. Ampak mi postavljamo meje in mi jih spodbujamo k napredku.
Sem proti telesnim kaznim, a tudi proti permisivni vzgoji ali kot bi jaz temu rekla `nevzgoji`. Če se lahko vzgajajo sami, potem naj še sami perejo, kuhajo, plačujejo položnice in hodijo v vrtec. Jim bomo to dovolili? Noben otrok si ne bo znal sam postaviti meje, zato smo tukaj mi, a največja težava je, če mej tudi starši ne poznajo, potem jih tudi postaviti ne morejo. In še vedno mislim, da ni nič narobe, če starši z dvigom glasu pokažejo, da nekaj ni prav. Kazen in kakšno pošteno okreganje se mi zdi občasno čisto ok, čeprav velikokrat tudi to ne zaleže.
Kakšne vzgoje se pa ti poslužuješ? Vesela bom nasvetov, kako krotiti trmo in ipične izpade – zdi se mi, da takšnih taktik ni nikoli preveč in ne glede na to, koliko otrok imaš, nikoli ne poznaš vseh.
Gabrijela
