Danes ne morem mimo tega, da so bila včeraj povsod Miklavževanja in seveda sva se ga udeležili tudi midve z Rio, v cerkvi. Načrtovali smo, da bomo Miklavža pričakali skupaj, vsi štirje, a je bil Noe res zelo zdelan in sta šla z možem k zdravniku, zato sva šli v cerkev sami. Mašo sva preskočili, že itak sme jo komaj prepričala, da sploh greva, ker se je tako bala parkeljnov. Moram priznati, da smo za to krivi sami. Zadnja dva dni smo se namreč pogosto hecali na ta račun in ji prigovarjali, da itak pridejo parkeljni, da ti odnašajo neubogljive otroke in da Miklavž in parkeljni vse vidijo. Itak nič ni zaleglo. Še vedno je bila ista Ria. Saj vem, kako neumni smo, da pričakujemo, da bo otrok to vzel resno, da se bo kar v minuti spremenil in začel vesti povsem drugače, da se bo umiril.
Zadeva je vrelišče dosegla včeraj popoldan, pred odhodom v cerkev, ko je bila zelo slabe volje in je na vsak način uveljavljala svojo, pa čeprav smo ji lepo prigovarjali. Nič ni zaleglo. Takrat smo ji lepo razložili, kakšna je vloga parkeljnov in se lepo pogovorili, da parkeljni ne smejo nikogar strašiti in da ne bodo nikogar odnesli, ker se imamo preveč radi in bi drug drugega pogrešali in da če te parkelj vpraša, moraš vedno odgovoriti, da si priden. Nekako sem čutila, da je bilo strahu že preveč, pa čeprav je nismo prav zares strašili, samo omenili smo nekajkrat. A videla sem izraz na njenem obrazu, grozo v očeh in nelagodje. No, in potem je moja sestra pred cerkvijo začela še bolj podžigati situacijo in mala sploh ni hotela v cerkev. Že takrat mi je bilo jasno, da ta zadnji dodatek res ni bil potreben, ampak kaj hočem, včasih smo odrasli bolj otročji kot otroci. Ker imava res zelo tesen odnos, ker mi zelo zaupa in ker se zelo dobro razumeva, ker ve, da je ne bom nikoli pustila na cedilu in da nikoli ne prelomim obljube, sem ji seveda povedala, da jo bom pazila. Zaupala mi je in šli smo v cerkev. Bila je nemirna, nestrpna, bilo ji je neprijetno. Počutje sicer ni bilo vidno navzven, a jaz sem točno vedela. Klecanje s koleni, prestopanje, pogledovanje sem in tja. Jasno mi je bilo, da so bile tiste mimobežne opazke povsem napačne in da smo dosegli povsem nasproten učinek, kot smo želeli.
Ko je bilo maše konec, smo šli sedet. Takrat je videla svojo prijateljico iz vrtca dve klopi naprej, hitro je šla k njej in takoj sta imeli svojo mini zabavo. Punce pač. A ni trajala dolgo. Žal. najprej sta še skupaj klicali Miklavža, potem pa so prišli v cerkev parkeljni in kar izstrelilo jo je nazaj k meni. Bila je totalno prestrašena, tresla se je, sploh ni želela k meni, hotela je sedeti na klopi, biti čim nižje, gledala je stran in kar lezla je vase. Parklja tudi pogledati ni hotela. Medtem, ko se je nečakinja sprehajal čisto blizu njega in malce pozirala (stara je leto in pol), je Ria želela ponikniti, izginiti. Po nekaj minutah smo seveda cerkve zapustili. In tako zelo se ji je mudilo ven, da tudi svoje druge prijateljice iz vrtca, ki smo jo srečali po poti ven, ni hotela pozdraviti ali pogledati. In zunaj se ji je še vedno mudilo, domov, pa četudi peš. Samo, da gre stran. Mene je bilo groza in njena reakcija se me je resnično dotaknila. Ne dotaknila, sesula me je, butnila. Nikoli si ne bi mislila da bo tako odreagirala, da jo bo tako strah, da jo bo resnično groza. Bilo mi je žal, za vse, kar smo izrekli. Nisem mogla verjeti in bila sem osupla.
Doma parkeljnov niti omeniti nismo hoteli. Bila je čisto iz sebe. Od včeraj mi je popolnoma jasno, da v bodoče parkeljnov in podobnih zadev tudi za svarilo ne bomo več uporabljali. Čista bedarija in res ne vem, kako smo lahko bili tako neumni, da smo ji to sploh omenjali. A dejstvo je, da to reče vsak `parklji odnašajo otroke`, `parklji pridejo k tistim, ki ne ubogajo`. Temu se včasih enostavno ne gre izogniti. Zadeva se je je očitno res zelo dotaknila, pa čeprav na njenem siceršnjem obnašanju ni pustila nobenih sledi, mislim, nič lepše se ni vedla in nič bolj poslušna ni bila. Kakorkoli, zdaj vem, da je bilo narobe. Že od rojstva oziroma prvih pravih čustvovanj in izražanj opažam, da je zelo čuteča deklica, zelo čustvena in občutljiva; svoja čustva izraža zelo silovito, jasno in odločno, kar mi je sicer zelo všeč in se mi zdi dobro in prav, a pozabila sem oziroma nisem si mislila, da bo tako dojela tudi strah. Saj vem, da sva se tudi midve s sestro kot otroka na smrt bali parkeljnov, a sem na to že malce pozabila.
Vsekakor je to bila dobra lekcija. Lekcija, da otrok ni pametno strašiti. Z ničimer. Sicer tega sploh ne počnemo, tako kot nekateri, ki grozijo s policijo, črno luknjo, črnim možem, čarovnicami in podobno. To s emi zdi čista bedarija. Ampak parkeljni obstajajo, resnično jih lahko vidimo in vsa ta dejstva povezana z njimi izhajajo iz izročil, iz bajk. Mislim, da bomo za nekaj let te zadeve še preskočili. Vsaj toliko, da bo res razumela pomen teh zgodb in ji bo jasno, da ji ne bo nihče nič naredil. Polomili smo ga. Vsaj jaz tako mislim. A včasih se moramo zmotiti, da zrastemo. Ne zdi se mi vredu, zdaj še bolj kot kadarkoli poprej, strašiti otroke. Očitno je, da se jim lahko ti strahovi zasidrajo v misli in jih potem spremljajo, na tak način jim ustvarjamo zgodbe in bojazni, ki se jih lahko pregloboko dotaknejo in v njih zasejejo dvom in nelagodje. Strah nas stisne v krč in onesposobi in ni prav, da otroke izpostavljamo temu, vsaj ne po nepotrebnem. Že itak otroci sami po sebi ustvarjajo strahove in naša naloga je, d ajih pred njimi zaščitimo, obvarujemo, da jih držimo stran od tega ter v njih sejemo zaupanje in občutek varnosti, da jim razložimo, da ni razloga za strah. Strah je votel in okrog ga nič ni. 😉 Hkrati pa je strah v nekaterih situcijah zdrav in dober, ker otroke obvaruje pred nezgodami, poškodbami, nesrečami in drugimi grozečimi nevarnostmi. V otrocih moramo vzpostaviti pravo mero zaupanja in strahu, pravo mero presoje in slepega sledenja ter iz njih naredi misleče osebke, ki bodo znali presojati. Ni prav, da se otroci bojijo po nepotrebnem, ker se lahko zgodi, da ne bodo znali ločiti, kdaj je nevarnost resnična in kdaj ne, kdaj je strah utemeljen in kdaj ne. Predvsem zato, ker je toliko drugih tehnik in načinov, ki se jih lahko poslužujemo pri vzgoji.
Srečna sem, ker mi moja gospodična tako zelo zaupa, ker ve, da mi lahko vedno vse pove, da se lahko stisne k meni, da je pri meni varna in nedotakljiva in da moje besede nekaj štejejo, da se ji nikoli ne zlažem, da nikoli ne dajem obljub, ki jih ne izpolnim in predvsem, da zanjo vedno želim dobro. Prespali smo to noč in danes se je testenemu parklju v vrtcu že pošteno smejala in še bolj doma, ko so njegove noge, roke in rogovi izginjali v njenih ustih. Seveda je najprej pojedla rogove. Do drugega leta bo že vse pozabljeno, a zagotovo zgodbe ne bomo ponovili. Ne želim, da se otroci bojijo stvari, ki se jih ne rabijo bati. Najbolj pomembno je, da znajo ločiti, kdaj je situacija resna in kdaj smešna. In zato se ne bomo več delali norca iz stvari, ki so nam smešne, otroci pa jih vzamejo smrtno resno.
No, seveda pa nam je Miklavž pustil tudi kar nekaj daril. Pri Rii je največ navdušenja požela sestavljanka s princeskami, katere se je razveselila z vriski, pri Noetu pa leseno letalo s stolpom. In midva sva, kot vsako leto, dobila copate. Sicer pa, malenkosti štejejo in upam, da ste se imeli tudi vi lepo.
Love,
Gabrijela
