Kolikokrat na dan koga objamete ali kdo drug objame vas, se objemate? S partnerjem oziroma možem, s prijatelji ali sodelavci, s sorodniki? In kolikokrat na dan objamete otroke? Verjetno odgovor na prvo vprašanje, številsko niti približno ne doseže odgovora na drugo vprašanje, razen če ste po duši objemalke in to rade počnete. Jaz nisem, a svoje otroke objamem neštetokrat. Vsako jutro in vsak večer, ko vstaneta in gresta spat, ko se oblačimo, ko se umivata, ko se odpravljamo od doma, med igro, ko pridem domov, ko grem po njiju v vrtec, ko jočeta, ko sta žalostna, ko sta jezna, ko padeta, ko kaj želita in tega ne dobita. Ko sta bolna, utrujena ali slabotna se objemi vrstijo kot po tekočem traku in trajajo dolgo dolgo.
Zakaj objem tako prija in zakaj se v objemu počutim prijetno? To se sprašujem, da bi razumela otroke in njihove občutke, ko jih stiskamo po naročjih, na krilih, ko objemamo ta majhna telesca in cmokamo okrogla lička. Objem nam daje zavetje in že od rojstva je materin objem edino varno gnezdo, kjer se dete resnično počuti srečnega, varnega in ljubljenega. Ko otroka stisnemo v objem, mu dajemo vedeti, da ga imamo rade, da ga ljubimo, da nam pomeni več kot karkoli na svetu, da je naš in da mu pripadamo. Dajemo mu občutek topline, zavetja, varnosti, ljubljenosti, miru in pripadnosti. Kot majhna štručka se zvije v materino naročje in ves svet tam zunaj kar naenkrat ne obstaja več. Ker samo mami najbolje razume, zakaj je padec tako bolel, ker le mami razume, zakaj je igrača, ki mu jo je vzela sestra tako pomembna in ker le mami lahko pozdravi vse bolezni tega sveta; s svojim objemom, poljubom in ljubeznijo.
Pri nas se nenehno stiskamo. Obožujem te zlate rokice in tople objemčke, ki se stegujejo okrog mojega vratu in veselo vriskajo, ko ju primem tam, kjer žgečka. V vsakem objemu je toliko ljubezni, topline in nežnosti, da bi ju včasih najraje stisnila močno, močno, močno. In tisti objemi, ko vsa uboga in nebogljena ležita v mojem naročju, z vročino in nahodnim noskom in samo opazujeta kaj se dogaja okrog njiju. Takrat se počutim nemočna, ker jima ne morem pomagati, a se hkrati zavedam, da je ljubezen in crkljanje tisto, kar jima najbolj pomaga in kar v takšnih trenutkih najbolj potrebujeta.
Z objemom lahko povemo več kot tisoč besed. Samo objemite osebo, ki jo imate rade in po objemu ji bo takoj jasno, kaj ste želele povedati; glede na moč, tesnost in trajanje objema vsakdo zlahka ugotovi, kaj vam pomeni in kolikšno ljubezen in uteho mu nudite v tistem trenutku. Če ste že kdaj izgubile kakšno bližnjo osebo, potem zagotovo veste, da vam je objem vedno pomenil več kot vse sožalne besede; spodbudil vas je, napolnil z energijo, vam vlil moč in pogum ter vam dal vedeti, da vam nekdo stoji ob strani, vas razume in ima rad, da trpi z vami. Torej je objem zdravilo, ki učinkuje na vsakogar.
Vse besede, vse razlage in vse razumsko je v trenutku objema odveč. To je trenutek, ki vse popravi, vse sestavi, vse zlepi in ozdravi. Otrokom daje varno zavetje, toplino materine ljubezni, občutek sprejetosti in predvsem izraz vsega, kar mama nosi v srcu, izlitje vse neskončne nežnosti, hvaležnosti, radosti, ponosa, ljubezni, strasti in predanosti. Jaz obožujem objeme; ker sta takrat samo moja, ker imam občutek, da smo spet eno, ker ju zaščitim pred celim svetom in včasih si želim, da bi ju lahko tako držala celo večnost. Da bi od njiju odgnala vse skrbi, boležine, težave, bolezni, žalost in strah, da bi ostala v varnem objemu matere. Žal to ni mogoče, a zato se trudim, da ju objamem čim večkrat na dan, vsak dan, vse leto. Da ponotranjita občutke, ki jima jih predajam z objemi, da se navadita, da moj objem traja, tudi ko v resnici popusti in da je objem materine ljubezni edina stvar, ki je ne bosta nikoli izgubila. Da vesta, da sem vedno tukaj in je v mojem objemu vedno prostor zanju; tudi če bi jih bilo pet, bi imela prostor prav za vsakega, tako v objemu kot v srcu. Objemi so zdravi in koristni, ker oddajajo pozitivne vibracije, ker nas polnijo z energijo in ljubeznijo in nam dajejo občutek varnosti, ki ga vse prepogosto izgubimo. Varno zavetje v katerem se otrok počuti nedotakljivega in povsem varnega je največ kar lahko damo svojemu otroku. Saj vse poznamo prizor, ko otrok neutolažljivo joče, ko ga vzameš v naročje pa se že nagajivo smehlja in kaže roge. Deluje v sekundi. In to je prva gesta, ki se je ponavadi naučijo malčki – izteg rok, ki nakazuje objem. In v trenutku se ti stopi srce.
Za objem nikoli ni napačnega trenutka ali bolje, vedno je pravi trenutek za objem. Zdaj, čez minuto in čez dve minuti spet. Kar naprej. Vedno. In če nič druga ne pomaga, bo objem zagotovo pomagal. To ve vsaka mama, to ve vsaka babica, vsaka vzgojiteljica in to vedo tudi očetje. Objem je čudežno zdravilo, ki nič ne stane, a veliko da in od njega še več ostane. Objemajte svoje otroke, ker to potrebujejo. Objemajte jih, ker je to dobro zanje in ker je to dobro za vas. Objemi so čudoviti izkazi ljubezni, ki prijajo vsem udeleženim in nas dobesedno dvigujejo. Objemajte svoje otroke. Crkljajte jih, stiskajte jih, držite jih v naročju, tudi če jim noge bingljajo do tal in imate otrpla stegna. Dajte jim vedeti, da so v vašem objemu vedno dobrodošli in zaželjeni. Naj bo to njihovo zavetje pred vsem, kar jih pesti.
Objem. 🙂
