Zadnje tri dni sem 200% mama. Odkar sem v sredo dopoldne prejela klic iz vrtca, ki je sesul vse načrte za ta teden, sedružim s svojo malo radovednico, ki je ponovno staknila trebušno virozo. Že dve noči zapored dvakrat na noč prestiljamo postelje in v zadnjih 24 urah sem oprala sedem strojev perila, medtem ko driski ni videti konca, zdaj pa se ji je pridružilo še bruhanje. Odštevamo do božiča, mi pa spet na `shujševalni`. `Spij malo vode, Rehidrol moraš piti po požirkih, daj pohrustaj nekaj prepečenca, temna čokolada pa je res dobra (čeprav tudi meni ne gre po grlu), ti je slabo, moraš na stranišče…` so fraze, ki se vrtijo kot stara plošča. Perem in obešam, perem in obešam in tako v nedogled.
In prav zato je včerajšnji email s povabilom na Ladies night v Cineplexxu pasal kot nič drugega. V sekundi sem rekla ja in začela z organizacijo ženskega večera. Točno to rabim; ženski čvek, pobeg od pralnega stroja, pokakanih rjuh in dietne prehrane, 3 ure premora od vsega kar sicer rada počnem, a mi gre sedaj že rahlo na živce in preskok v neko drugo (ne)realnost, skok v drug svet in počitek za mojo pamet. Ker smo s prijateljicami obremenjene vsaka s svojo službo in obveznostmi, nekatere tudi otroki, so takšna druženja zelo redka. Zadnje je bilo enkrat oktobra, v času Tedna restavracij, zdaj pa smo že pred koncem decembra.
Vsaka reča, da bi se lahko videle, da bo kaj organizirala, a potem iz tega nič ni. V resnici pa ti vzame samo minutko časa, da vsem pošlješ isto sporočilo in počakaš na odgovore. Ja, ne, kdaj drugič? Sploh ni težko in za kaj takšnega ima vsaka čas. tudi jaz z dvema otrokoma in možem ter kupom obveznosti in aktivnosti. Sporočilo lahko pošlješ med sedenjem na stranišču, med kuhanjem kosila, med gledanjem televizije. Čeprav enemu ponavadi sledi še cel kup drugih, ti ne vzamejo ene ure, a so vredni vsakega dotika ekrana telefona. Ker si z vsakim sporočilom, bližje super druženju in večeru.
Službeni bowling in zaključek sem preskočila, ker sem bila na bolniški in se mi na prvega ni dalo iti, za drugo sem pa izvedela samo en dan prej. Še dve izpuščeni priložnosti. Kljub temu, da si v zadnjem času ne želim pretirano tavati naokrog, včasih vendarle rabim `time out`, četudi prisilni, takšen na katerega se dobesedno odvlečem, jamram, kako mi je mučno iti in potem pridem vsa nasmejana domov. Takšnega, ki bi ga najraje prestavila, odpovedala ali prestavila v domačo dnevno sobo, kjer bi lahko pokrite ležale na kavču, pile čaj, se basale s pecivom in zraven poslušale otroke. Takšnega, ki od mene ne bi terjal ličenja, preoblačenja, pranja las in tlačenja v (pre)ozke kavbojke. Takšnega sproščenega. A to potem ne bi bil prav zares `time out`, temveč zgolj ležerni večer, ko bi k sebi povabila prijateljice in druženje opravila po liniji najmanjšega napora; zame seveda.
Odpade. Ženska druženja so več kot le klepet, pritoževanje, obupavanje, hvaljenje in grajanje, obrekovanje in basanje s prepovedano hrano. So kult ženskega gibanja, so nujne aktivnosti vsakega ženskega klana in vseh prijateljic tega sveta, vseh, ki si imajo kaj povedati in si lahko stojijo ob strani. Ženski večeri so nujna aktivnost; tisti večer na vsakih nekaj tednov, ko se ti zdi, da imaš super moč, da lahko rečeš, kar ti pade na pamet, otepaš z jezikom, kjer sicer tudi po pomoti ne bi, poješ vse, ker se ti ta večer itak ne bo nič obesilo na rit, zapeljivo gledaš vsako moško bitje, ki ti prekriža pot in počeš vse bedarije, ki si jih nazadnje izvajala leta 2005. ženski večeri nam dajo moč, da umsko sveže, a fizično še bolj utrujene zakorakamo novim izzivom naproti in da dobimo super moč premagovanja vseh ovir in preprek. Nihče ne more zlomiti prijateljic in zato smo takrat super močne, super ženske, super mogočne. Na ženskih večerih se polnijo baterije in praznijo glave, tako kot se na prijateljskih nakupovalnih izletih polnijo vrečke in praznijo denarnice.
To je tisto nekaj kar potrebujemo. Tisto malo, kar nas razbremeni in vrne leta nazaj, ko smo bile še mlade, svobodne, brez obveznosti, ko je bila največja skrb ponedeljkov test iz geografije in pogledi dve leti starejšega fanta, ko smo dve uri po telefonu premlevale bedarije, ki smo jih do kosti ogulile že med poukom in na pijači po njem in vzdihovale ob sporočilih, ki se jim sedaj smejimo. Jaz še zdaj hranim vsa pisma, ki smo si jih pisale med poukom in to so dragoceni spomini, ki jih na ženskih večerih obujamo. Vsakič premlevamo iste neumne štorije, tiste najbolj smešne, najbolj neumne, najbolj nepremišljene, a hkrati najlepše.
Zato rabimo ženske večere. Druženja brez otrok, moških in kupa položnic. V visokih petah in ozkih hlačah ali krilih, z obrobljenimi ustnicami in podaljšanimi trepalnicami, da smo vsaj tri ure tisto, kar smo bile nazadnje na faksu; seksi mačke, ki jim je bilo vseeno za cel svet. Zato, privoščite si. Eno uro se urejajte, da se boste tri ure kvalitetno družile in potem dve uri spirale `fasado z obraza`, a bo vredno. Vsak trenutek.
Jaz že komaj čakam na četrtek 🙂 in kmalu bosta še dve komaj čakali. Obljubim 🙂
