Vedno sem oboževala nakupovanje, nikoli mi ni bilo problem dolge ure tavati po trgovinah, tratiti čas in spremljati vsako novost, ki je prišla na police. V tem sem uživala, to me je sproščalo, osrečevalo in čeprav je štipendija vsak mesec izpuhtela, še preden se je dobro vsedla na račun, se za to nikoli nisem preveč sekirala. Razprodaje, gneče v garderobah in na blagajnah, rdeči listki in kaos v nakupovalnih centrih me nikoli niso spravljali ob živce, tam sem se počutila doma in še predobro se spomnim najinega predsilvestrskega nakupovanja leta 2008 v pariški Galeries Lafayette, pozno popoldanskega kosila v kitajski restavraciji in kilometrov in kilometrov lučk, ki osvetljujejo tole blagovnico. Bila sem blažena, presunjena, presrečna.
V zadnjih treh letih sem mnenje o nakupovalnih pohodih precej spremenila. Morda zato, ker sem se postarala (?), dvomim, najbolj zato, ker je postalo nakupovanje z otroci bol naporno od treninga v fitnesu ali fizičnega dela na vrtu. Jok, izsiljevanje, slaba volja, enkrat vročina in drugič mraz, lakota, kričanje, pozabljeni nakupovalni listki in nakupovalni voziček poln nepotrebnih stvari, ki nas vsakič stanejo vsaj 10eur. Potem pa še ogromna gneča na blagajnah, tečne blagajničarke in prepočasne stranke, police pri blagajnah nabasane s tisoč drobnimi zadevami, od igrač do sladkarij in spominkov in kaos je tukaj. Otroka ne morem odložiti na tla, čeprav si tega srčno želi in tudi meni bi bilo lažje, ker bo v minuti iz polic pred svojim noskom prinesel vse čokolade in lesene avtomobilčke, ki jih bo našel in če mu ne bom kupila Kinder jajčke se bo drl tako, da mu bo zmanjkalo sape. Če ga pustim v vozičku bo stvari iz blagajniškega traka metal nazaj v voziček ali pa se bo stegoval za gorčico, vrečko jabolk ali mozzarelo in si želel cel paket stlačiti v usta. Ko smo vsi štirje in se z njima umaknem od blagajne k izložbenemu oknu, v upanju da bosta tam opazovala zunanjost in se malce pomirila ter počakala, se začne prepir okrog letakov, kateri bo prej pojedel svojo žemljo ali kateri bo sedel na polici oziroma zakaj ne bi raje stal.
Tako zahajamo v trgovino ponavadi takrat, ko je za vse najmanj stresno, ko je preverjeno manj gneče ali pa gre kar kateri od naju sam. včasih sta res pridna in ni nobenih težav, drugič pa je situacija povsem nasprotna in čeprav menim, da se morajo otroci navaditi na trgovine, menim tudi, da to še ne pomeni, da morajo vsakič zraven, ker je to tudi zanje stres in napor. V predprazničnem času pa se trgovin, če ni res nujno, še posebej rada izogibam. Ker so ljudje hektični, ker že od prvega decembra hrčkajo zaloge in nakupujejo darila, pa so trgovine 24. decembra ob petih popoldan še vedno nabito polne in vsi norijo, iščejo, hitijo. Ker so ljudje neukročeni in brez olike in ker se v dneh, ko bi morali misliti drug na drugega, zaganjajo za dobrinami in mislijo le nase, ker so sebični.
Parkirna mesta za invalide in otroke so vedno zasedena, a v teh dneh je to naravnost katastrofa. Na eno invalidno mesto sta parkirana dva avtomobila, na prostor za otroke parkirajo vozila, ki nima niti nalepke otrok v avtu, kaj šele otroški sedež ali kakšnega otroka v njem. parkirni prostor pred vhodom v trgovino je predaleč, teh pet metrov ne bo nihče prehodil, kaj šele, da bi parkiral nekje dalje vstran. Vsi bi se radi, dobesedno, zapeljali v trgovino, sparkirali med policami in nalagali direktno v prtljažnik. Včasih se mi zdi, da mi bo kdo padel v nakupovalni voziček ali v tipkovnico pos terminala, ko tipkam pin kodo. Da o hitrih blagajnah ne govorim. Stojijo ti za ritjo in gledajo v tvojo vrečko in ekran, kaj nakupuješ. Če si tako skrbno spremljal moj račun in vsebino mojih vrečk, a boš tudi plačal moj račun? Vem, vsem se mudi. Tudi meni se nenehno mudi, kar naprej sem nestrpna in na trnih, še posebej takrat, ko me čaka še deset opravkov, pa sem že itak v zamudi ali ko vem, da me nekdo čaka, pa sem pozna. A nikoli, nikoli nisem nesramna do drugih ljudi, nikoli nisem neuvidevna ali nespoštljiva. Res se razburjam v avtu in se pritožujem čez nedeljske voznike (tako kot danes, ko sem bila za minuto prepozna), a ne bom se ti postavila za rit in ti kukala v denarnico, ne bom se ti na bankomatu postavila ob desni bok in vohunila za stanjem na tvojem računu, ne bom te na blagajni priganjala, da hitreje zlagaj stvari v vrečko ali se pritoževala nad tvojim obširnim naročilom na delikatesi. Kaj šele, da bi se pritoževala nad otroki ali avto sparkirala pri nakupovalnih vozičkih oziroma dobesedno pred vhodom v trgovino, da ljudje tudi vstopati in izstopati ne morjeo normalno. Ustavite se. Umirite se.
Parkirni prostori za invalide so namenjeni invalidom z razlogom. Četudi jih je nerazumno veliko in četudi so ponavadi prazni, so namenjeni invalidom in močno dvomim, da si kdo izmed nas, zdravih, želi zasesti njihovo mesto, stopiti v njihove čevlje in z razlogom parkirati na tisto mesto. Raje vidim, da se peljem deset krogov po nakupovalnem središču ali parkirišču, kot da bi nekoč resnično morala parkirati tam. Da o parkirnih prostorih za otroke ne govorimo. Včasih me ima, da bi komu kakšno zabrusila, da bi mu povedala par krepkih. Se res prav nihče ne zaveda, da je otroka spraviti v avto ali iz njega včasih nočna mora. Da včasih še vrat ne moreš pošteno odpreti, kaj šele odpeti otroka ali ga vzeti ven; da o lupinici sploh ne govorimo. Kje so še morebitni vozički in previjalne torbe. Odrasli s elahko nekako stisne skozi ozko odprta oziroma priprta vrata, otrok se ne more. Ga naj pustim zunaj, da počaka, da jaz prestavim avto vzvratno in ga potem posedem, v tem času pa ga lahko nekdo povozi, rukne ali celo ugrabi. Naj otroka zaradi objestnosti drugih izpostavim nevarnosti? Ali pa se pač znajdem, mu dam prostor, da preko voznikovega sedeža spleza na zadnji sedež, prestavim avto in ga šele nato pripnem. To lahko narediš, če je otrok večji, kaj pa ko imaš dva otroka; malčka in dojenčka v lupinici? Se to sploh kdo kdaj vpraša? Se postavi v vlogo staršev ali samo brezglavo zavije na parkirni prostor, ki ni namenjen njemu? Zato ne bodite objestni in pokažite malo spoštovanja; do invalidov in do staršev, do otrok. nobenemu zdravemu ni in ne more biti težko prehoditi nekaj metrov, medtem, ko je razdalja za invalidno osebo ali mamico z dojenčkom lahko ogromen napor.
Ljudje smo postali nečloveški. Kar naprej želimo več, bolje, hitreje. Postali smo nestrpni in nespoštljivi. V borbi za svojo korist smo postali agresivni in napadalni. Da sploh ne govorim o jutranjih podvigih mamic in babic, ki se v posameznih trgovinah dobesedno tepejo za otroška oblačila in igrače. Te iste ženske vzgajajo otroke, ki bodo nekoč prav takšni, egoistični, agresivni, napadalni, nečloveški in grabežljivi. Je to vredno, je tega treba? So tiste otroške hlače ali jopica vredne izgube spoštovanja in ponižanja drugega človeka, je deset minut v vrsti na blagajni vrednih težkih besed in grdih pogledov? Spomnim se časov, ko so imeli v eni izmed trgovin še prednostno blagajno za nosečnice in invalide; vsi, ki so stali tam, so se naredili, da sploh ne vedno, kje stojijo. Velikokrat sem kot nosečnica stala v vrsti, pa se nihče niti zganil ni, da bi me spustil naprej, ko pa mi je enkrat, ko je bila resnično gneča, blagajničarka ponudila možnost, da stopim naprej in sem ponudbo sprejela; zgolj iz principa, ker ne maram ljudi, ki se sprenevedajo in ki se ne ozirajo na druge, pa so vsi debelo gledali in se začeli opravičevati, da niso vedeli, na kateri blagajni stojijo. Iskreno povedano, se mi kot nosečnici, takšna blagajna nikoli ni zdela potrebna; lahko počakam ali pa pač ne grem v trgovino in tako so jo kasneje tudi ukinili, a motijo me ljudje, ki so toliko nespoštljivi, da raje gledajo stran kot da bi priznali lastno napako ali pokazali, da znajo biti človeški.
Vsak gleda le na svojo korist. Težko je narediti deset korakov, težko je počakati 10 minut, težko je drugemu kaj pobrati iz tal ali lepo pozdraviti in zaželeti lep dan. Vsi govorijo o praznikih, toplini, bližini, radosti in blagoslovu, v srcu pa nosijo jezo, strah in nespoštovanje. Za vesele praznike ne rabite prepolnih hladilnikov, ki jih ne bo šlo zapreti, številnih daril, ki jih ne bo mogoče zložiti pod jelko, na desetine litrov šampanjca ali dragih oblačil. Trgovine so odprte 24. in 26., 31. in spet 2. januarja. Ničesar vam ne bo zmanjkalo, pa tudi če letos ne boste imeli pršuta ali francoza, ne bo konec sveta. Saj ne gremo v vojno, samo prazniki so. Imeli boste drug drugega in to največ šteje. bodite spoštljivi do drugih in pokažite, da znate biti človeški, malenkosti govorijo več kot vsa darila in voščila. Tudi lepa beseda ali nasmeh neznancu je drobtinica, ki šteje. Naj jih bo letos čim več. 🙂
Gabrijela 🙂
