Družbena omrežja koristim za izražanje svojega mnenja, deljenje svojega znanja, pridobivanje zamisli, znanja in povezav ter vzpostavljanje stikov in ohranjanje stikov, torej komunikacijo. Ne maram tračev, ne maram opravljanja in predvsem ne maram vtikovanja v druge ljudi in blatenja, še posebej ne javnega. Stojim na stališču, da v kolikor nimam povedati kaj pametnega, torej koristnega, lepega ali pozitivnega, sem raje tiho. Zato ne raztresam s komentarji, se ne vtikujem v vroče debate in ne iščem prepirov. Pa vendarle občasno na svojem osebnem Facebook profilu objavim kakšno svoje mnenje; moje osebno videnje trenutne situacije, moje stališče o perečih temah in moj odnos do posameznih problematik. Ta mnenja ponavadi naletijo na mešane odzive; le redko so odzivi enoznačni. Včasih koga zelo zmotijo in se dobesedno zaletava vanje, vsiljuje svoje mnenje in izkušnje ter išče prepir. Bili so časi, ko me je to motilo, do takšne mere, da sem se kdaj pa kdaj tudi spustila na nivo ljudi, ki so me želeli sprovocirati – ne v smislu žaljenja, ker se tega ne grem, ampak v smislu razlaganja, pojasnjevanja in razglabljanja. Potem pa sem dojela, da to nima smisla. Da nikomur nisem dolžna polagati računov, da nisem dolžna zagovarajti svojega početja in utemeljevati svojih odločitev. In sem se od tega distancirala.
Tako zdaj objavim svoje mnenje samo takrat, ko me neka zadeva spravi tako daleč, da enostavno ne morem več biti tiho. Ponavadi so to kakšne volitve, novela Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, koriščenje financ v zdravstvu, pravica do splava, emancipacija žensk in podobno. Tiste teme, ki se mi zdijo pomembne; tako zelo pomembne, da bi moral vsakdo imeti mnenje o njih, pa večina le modro molči in prikimava. Čemu in zakaj? Ker je lažje slediti množici, kot misliti s svojo glavo ali zato, ker se bojite, da boste pristali na tnalu, če boste povedali svoje mnenje. Demokracija nam je dala pravico do udeležbe pri pomembnih odločitvah, do izražanja svojega mnenja, do sodelovanja. Za kar smo se borili, sedaj zavračamo. Najlažje je otepati z jezikom na družbenih omrežjih in spletu, linčati, a ko bi bilo treba reagirati in narediti spremembe, se vsi umaknejo. In spet so tam le tisti, ki so svojo glavo držali izpod dežnika že v toči. Imate mnenje? Potem morate imeti tudi argumente.
Opažam, da ljudje zelo radi povzemajo tuje mnenje, tuja stališča in se dajo hitro voditi. Ker on tako misli, mislim tudi jaz; ko pa malo bolje potipaš razloge, ki za tem tičijo, je vse prazno. Tako kot glava. Tipični primer so volitve. Vsi imetniki volilne pravice imamo pravico in hkrati dolžnost, da se udeležimo volitev, da izrazimo svoje mnenje, podamo svoje strinjanje ali nestrinjanje, volitev pa se udeležuje sramoten odstotek državljanov. In potem se vsi, še posebej tisti, ki svoje pravice in dolžnosti niso izkoristili in opravili, zgražajo nad sistemom, nad ureditvijo, nad ljudmi, ki zasedajo vodilne položaje v državi. Vsi tisti, ki so v nedeljo, namesto da bi šli na volišče doma kosili travo, jedli kosilo in gledali Formulo 1, vsi tisti, ki niso imeli svojega mnenja in jim je bilo vseeno, vsi tisti, ki imajo prenizke pokojnine in ne dobijo dovolj subvencij. Govorite, ko imate to možnost ali molčite. Država smo državljani in dokler bomo pustili, da nas žejne vozijo čez vodo, bodo to počeli.
Zato jaz izražam svoje mnenje, ki ga vedno podprem z argumenti; tehtnimi, dokazljivimi in logičnimi. Ne glede na mnenje drugih in ne glede na `čredni nagon`. Vedno sem nekako izstopala, ker nisem pustila, da me pogoltne množica. Udeležim se vsakih volitev in kadarkoli bom imela priložnost, bom izrazila svoje mnenje. Zavzemam se za pravico (poglavitni razlog, da sem doštudirala pravo) in resnico in dokler bom imela kaj pameti v glavi, bom proti korupciji, proti nastavljanju vodilnih, proti enotnemu zdravstvenemu sistemu in proti kratenju človekovih pravic. Nazadnje sem izrazila svoje mnenje o splavu in prejela odobravanje. Presenetljivo. Verjamem, da ima vsaka ženska pravico, da sama odloča o svojem telesu in čeprav splava ne podpiram (sem strogo proti, razen v izjemnih situacijah) in verjamem, da bi moral vsakdo prevzeti odgovornost za svoje odločitve in ravnanje, še vedno menim, da nihče nima pravice posameznici odvzeti pravice do odločanja o svojem telesu in potomstvu, še najmanj cerkev. Obsežna in pereča tema, o kateri kaj več prihodnjič.
Tako je blog postal zame nekakšno razodetje, tisti kotiček, kjer lahko zapišem svoje misli in jih še trikrat preberem; kjer lahko sama sebe ocenjujem in kritiziram, kjer lahko delim svoje nasvete, želje, predloge, zamisli, kritike in izkušnje. Pisanja sem se lotila, ker sem vedno rada pisala in ker sem vedno imela kaj povedati. Takšna pač sem, o vsem imam kaj povedati, o vsaki stvari imam svoje mnenje in vedno vse argumentiram. Žal pa je tako, da tudi na blog ne moreš pisati samo nekakšnih fragmentov, izsekov, delčkov, slovničnih skropucal ali slengovskih skečev; vsaka stvar terja svojo kvaliteto in prav je, da svoje mnenje izražamo na primeren način; berljiv, zanimiv, doživet in predvsem iskren. Torej pisanje terja tudi svoj čas in vloženega je veliko več truda, kot je videti na prvi pogled. V slabih dveh mesecih odkar blog intenzivno pišem, sem se veliko naučila, o različnih temah, o drugih in predvsem o sebi, pisanje je postalo nekakšen ventil, kjer spustim svojo slabo voljo, svojo preobremenjenost, navdušenje, srečo, razočaranje, kjer iščem uteho in rešitve. Zamisli se rojevajo vedno znova in zdi se mi, da sem na pravi poti. Četudi tega ne bi nihče bral, je pisanje odličen način za spoznavanje sebe, reševanje lastnih kriz in primanjkljajev in predvsem popravljanje napak; ker lahko greš vedno nazaj in vidiš, kako si mislim pred nekaj tedni. jaz pomagam vam in predvsem ve pomagate meni; s svojimi vprašanji, nasveti, izkušnjami, rešitvami in s svojo osebnostjo, tako širim svoja obzorja, premikam meje in spreminjam poglede. Postajam bolj tolerantna in prilagodljiva. Dobro je izraziti svoje mnenje, a na primeren način.
Pa ti? izražaš svoje mnenje ali s sklonjeno glavo hodiš v množici? Se te problematike sodobne družbe dotaknejo ali to ni tvoja stvar? Hodiš na volitve? Tvoja dolžnost je, da sodeluješ.
Gabrijela
