Knjige in molji

0
Little girl sitting on pile of books. Isolated.

Knjige so Riina najbljubša zabava že od kar pomnim. Kot dojenčica se je najraje igrala s kartonkami in trgala okenca, ki se odpirajo, neštetokrat smo pregledali in prebrali gigantsko kartonasto enciklopedijo, oboževala je kartonko o cirkusu in kmetiji in potrgala vse poklopce v knjigi Moj dan z babico in dedkom. Najprej smo samo gledali in ji razlagali, kaj je na sličicah, oponašali živali in zvoke. Potem smo jo začeli spraševati, kaj je kje in je morala pokazati na stvar, ki smo jo povedali, kasneje smo kazali na sličice in je ona oponašala zvoke ter povedala kaj vidi. Še pred prvim rojstnim dnem sva ji začela knjige brati za lahko noč. Prva, neštetokrat prebrana knjiga, pri kateri je bil ton branja dovolj monoton in umirjen, da jo je zazibal v spanje je bila Otroška bibilija. Ta je sedaj brez platnic in smo za na polico kupili drugo (knjiga je res zelo lepa, zgodbice pa napisane na otroku prijazen način).

Kmalu je prešla fazo uničevanja knjig in kartonke so ji naenkrat postale nezanimive. Tako smo brali, brali in brali. Slikanice in zbirke pravljic, dolge povesti in otroške pesmice. Ona pa je listala; neutrudno in skrbno. Pazila je na liste v knjigah in jih ni trgala. Že prvo leto v vrtcu jo je vzgojiteljica zelo pohvalila, kako je skrbna s knjigami in da lahko samo njej zaupa slikanice in knjige z listi ter da z njimi res previdno ravna. Knjiga je bila najboljše darilo zanjo in še vedno je. Tako je to postala rahlo tudi moja obsesija. Nismo kupovali igrač in tudi zdaj jih res zelo zelo poredko, ampak knjige. Kar naprej. Zaloge so se polnile in kar naenkrat imamo doma cel regal otroških knjig in še na policah, tiste ta lepše, ki se res ne smejo strgati in jih imamo izključno za večerno branje. Ogromno jih je, vsaj kakšnih 120. in večino izmed njih smo prebrali neštetokrat. Včasih sem ji ob večerih prebrala vse štiri knjige Medvedka Paddingtona ali dve ali tri knjige Kapitana Volkca. Malo morsko deklico in Princeske se neutrudno vrtijo že dobro leto, poleg tega pa je zdaj vsak večer na sporedu še Mrožek, mrožek. Visoko noseča, sem zvečer debelo uro sedela pri njeni postelji, običajno kar na blazinah na tleh in ji prebirala knjige. Drugo za drugo. In ona je srkala. Vsebino, besede, fraze, pesmice. Tako zna zdaj veliko knjig na pamet. Kadar utihnem me dopolni ali če povem narobe, celo popravi. Zdaj ona bere Noetu. Vzame knjigo in pripoveduje na podlagi slik, ki jih vidi in zgodbe, ki jo pozna. To je res zanimivo opazovati. Suvereno, prepričljivo, brez napake in resno. Ko ona bere, zanjo ne obstaja nič drugega.

Ker je postala naša zaloga premajhna, smo se odločili, da bomo začeli obiskovati knjižnico. To je nova dimenzija raja, ki se ji je odprl. Vsakič nestrpno čaka na obisk knjižnice in se veseli izbiranja knjig. Seveda smo jo včlanili, tako kot je to potrebno in ima sedaj čisto svojo izkaznico. Knjige vedno odloživa na pult, nato pa sama izbere nove. Nikoli je ne omejujeva, ne določava, kaj si mora izbrati ali česa ne sme in vedno vse knjige preberemo. Izbere jih seveda ekspresno hitro; deset knjig v 5 minutah in nenevadno je predvsem to, da so le-te vedno vsebinsko zelo dobre. Nimam pojma, kakšen je njen ključ izbire, a so res poučne. Nazadnje sva brali o kužku, ki se je bal metuljev, o punčki z albinizmom, o deklici, ki je imela ločena starša. Knjige s poučno vsebino. Vsakič lepo pozdravi, pove, da je sama zložila knjige v torbo in zadnje tedne sva kar enkrat tedensko tam. Bereva in bereva.

Knjižnica je prav poseben kraj in knjige so njen svet. Branje pozitivno vpliva na razvoj možganov, govora in pommnjenja in vse to se je pri njej potrdilo. Njen spomin je naravnost neverjeten in četudi se zdi, da zadeve sploh ne spremlja, vidi, sliši, si zapomni vse. Besedni zaklad ima bogatejši od marsikaterega šolarja, pripoveduje in razlaga brez težav in sramu ter zelo resno in prepričljivo. Obvlada spreminjanje glasu in intonacije ter ob branju knjig trenira zbranost. Poleg tega pa preko knjig pridobiva ogromno novih informacij in znanja; pozna cel kup živali, predmetov, jedi, živil in še marsičesa. Noe ni niti približno tako navdušen nad knjigami. Zanj obstajajo samo žoge, avtomobili, telefoni, kabli in orodje, v kartonasti enciklopediji pa najraje kaže na dudo, ki jo poimenuje `mama` in kravo, ki je `mmmmm`. Očitno bomo imeli enega knjižnega moljčka (po mami) in enega športnika (po atiju). Sva razmišljala, d abi ji tudi za božič kupila knjigo, pa sva se odločila, da je tokrat čas za nekaj drugega.

Knjige res pozitivno vplivajo na otrokov razvoj, saj z njimi ne samo trenira svoje govorne in miselne funkcije in sposobnosti temveč se hkrati tudi uči in pridobiva informacije o svetu. Tako se razvija in raste na njemu prijazen način. Knjige se mi zdijo odličen način za reševanje dilem in strahov pri otroku, za razlaganje delikatnih tem ter iskanje odgvorov na nešteta otroška vprašanja, hkrati pa spodbujajo razmišljanje in domišljijo. Z zgodbo ali pesmijo lahko otroku prijazno in lepo razložimo, zakaj tema ni strašna, kako naj zaveže vezalke, kaj počne zobozdravnik, zakaj mora umivati zobe, zakaj smo včasih žalostni in še veliko več. Beremo, beremo in beremo. Knjige so zakladnice znanja in domišljije, ki odpirajo vrata v nov svet. Naj ga otroci čim bolje spoznajo!

Love, Gabrijela

Little girl sitting on pile of books. Isolated.

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj