Za letošnje silvestrovo načrtujemo nekaj posebnega, čisto norega in zabavnega, zato bom temu namenila kakšno posebno objavo, to pa posebej posvetila temu prazničnemu času, ko letamo naokrog, raznašamo darila in se družimo z vsemi nam dragimi. Od malega sem bila navajena, da so prazniki čas, ki ga preživimo v družbi, doma ali pri kom drugem, mi k prijateljem, prijatelji k nam, mi k sorodnikom, sorodniki k nam, veliko daril, sladkarij, pijače in iger. Ko smo bili otroci smo ta čas naravnost oboževali, ker se je vedno veliko dogajalo, ker smo lahko dolgo bedeli in ker smo v sebe zmetali vse in še več, dobesedno. V najstniških letih so mi ti obiski postali malo odveč, bilo mi je tečno, nazanimivo in včasih sem jih želela preskočiti, pa jih vendarle nisem. Zdaj pa so to postale priložnosti za otroške predstave, kjer smo starši varnostniki.
Še vedno imam rada obiske; zadnje čase sicer bolj tiste, ki pridejo k nam domov kot tiste na katere gremo, še posebej zato, ker so obiski z otroki včasih prava kalvarija. Najprej je urejanje doma, vse stvari, ki jih moramo vzeti ss eboj, potem je oblačenje in obuvanje in nato še vožnja, ko pa pridemo na obisk, ves čas sledi opozarjanje, oprezanje za otroki in odvračanje pozornosti od stvari, ki so prepovedane, lomljiv,e neprimerne, nevljudne in nezaželjene. Včasih se počutim kot varnostnik. Najbolj zanimivo je odpiranje predalov, obračanje gumbov na štedilniku, prižiganje in ugašanje luči, igra s kamni in svečami, tekanje po hodniku, raziskovanje kopalnice in igra z igračami, ki so namenjene dojenčkom. Potem je tukaj še kakšen pes in vsa tista nevarna dekoracija na visokih pecljih, steklene vaze in fine klubske mizice, sveže prebeljene stene in zloščeni stekleni regali. Temu dodajte čokoladne piškote in druge sladke dobrote, ki poskrbijo, da so otroški prstki sladki in lepljivi in rokice lepo rjavo obarvane, pa še kakšno klobaso ali kos pršuta, ki pušča mastne madeže ter kruh, ki poskrbi, da se prostor okrog mize spremeni v zakladnico drobtin, skorajda raj za kokoške. Ponavadi nimava časa niti v miru pojesti, včasih sploh nič ne prigrizneva in glede na situacijo obisk krajšava ali daljšava, a ena ura je ponavadi maksimum.
No, in potem je vse odvisno še od tega, h komu greš na obisk. Ljudje, ki že dolgo nimajo malih otrok ali jih sploh niso imeli, so v glavnem že zdavnaj pozabili, kako radovedne in stikljive so majhne rokice in kako živahni so lahko otroci. Govorimo o tisti neškodljivi živahnosti, navdušenju in vznemirjenju, raziskovanju in odkrivanju. Pozabili so, kako težko je včasih ukrotiti dva mala razigranca in povrhu vsega tudi nikjer ni niti ene igrače ali zanmimive stvari, ki bi ju lahko zamotila. Takšni obiski so mi mučni. Nesproščena sva midva in nesproščeni oni, ves čas oprezava midva in ves čas oni, kar naprej ponavljava `tišje, bolj mirno, ne prijemat, ne se dret, ne mahat z rokami, vsedita se, lepo pojejta, pridita sem, ne hodita po tem` in v takšni situaciji obisk vedno skrajšava, ne na pol ure, ampak na 20 minut in ko gremo skozi vrata, se počutiva olajšana, tako midva kot otroka, svobodna in mirna. Končno.
In so obiski, kot je bil današnji. Pri prijateljih, pri tistih, ki imajo otroke in razumejo, da so le-ti včasih živahni, ki otroku pustijo ustvfarjati in jih ne moti, če sveča po 10 minutah ne bo več na svojem mestu, ki z veseljem prisluhnejo otroški predstavi in koncertu, danes je to bil Riin pevski in Noetov plesni nastop, v skoraj temi, ki jih ne moti, če poplesujeta in se razživita. So ljudje, ki jim je enostavno jasno, da otrok ne moreš imeti na povodcu, da se otroško navdušenje in razigranost kaže v različnih dimenzijah in da živahnost še ne pomeni porednosti oziroma nevzgojenosti. So ljudje, ki te toplo sprejmejo in so te veseli, četudi vedo, da bo to enourni otroški šov in, ki jih ne moti, če sde bolj glanso pogovarjamo ali celo koga okaramo. Treba je razumeti, da otroci niso roboti in da v trenutku povečane pozornosti, gneče in večjega števila opazovalcev počnejo še bolj divje in zanimive stvari, da so samo navdušeni in vzhičeni in svoja občutenja različno doživljajo in izražajo, ali pač prestrašeni in vznemirjeni. Treba je razumeti, da otroci jočejo in imajo občasno trmaste izpade, da pogosto uveljavljajo svojo voljo in so žalostni, kadar morajo domov.
Nekateri bi rekli, da sta najina otroka preveč živahna, nemirna, da se ne znata preprosto vsesti in poslušati, da ne znata sedeti pri miru in počakati, da sta preveč glasna ali zgovorna. Jaz mislim, da sta samo otroka, živahna, energična, radovedna in predvsem zdrava, takšna s pravo mero radovednosti in otroške razigranosti, in čeprav sta včasih zelo naporna, se imamo ponavadi res lepo, tudi na nekaterih obiskih, kadar jima dovolimo, da pokažeta kdo in kaj sta, kadar ju ne omejujemo po nepotrebnem. Obiski so vsem stresni, staršem, ki moramo svoje otroke vleči nazaj in otrokom, ki morajo kar naenkrat biti vljudni, mirni in zadržani, čeprav tega od njih doma nihče ne zahteva. Doma si lahko sama vzameta igrače, lahko si odpreta hladilnik, lahko jesta kruh brez da bi ju nenehno opozarjali na drobtine, lahko si sama vzameta hrano pri mizi in gresta na stranišče, potem pa jima je vse to naenkrat prepovedano. Pazimo, kje bo kdo prijel, česa se bo dotaknil, kaj bo gledal in s čim se bo igral, pazimo, kako bo jedel, pil in ali si bo pravo minuto obrisal roke. Nepotreben stres za otroke. Odvečen. Mede jih in bega.
Tako kot vedno rečem, da naj ne hodi k nam tisti, ki ne mara otrok, njihovega smeha, kričanja in igre, tako sem vse bolj tudi mnenja, da k takšnim ljudem tudi hoditi ni vredno. Obiski so vzajemni in kdor se v bližini in družbi najinih otrok ne počuti vredu pri nas, se tudi pri sebi doma ne in obratno.
Tako so ponavadi obiski bolj stresno kot sproščujoče opravilo in res si želim več takšnih obiskov, kjer se lahko skrijejo v sobo in počnejo, kar jih je volja, kjer nihče ne bo omejeval njihove kreativnosti in igrivosti, domišljije in iznajdljivosti. Še ena potrditev, da je starš staršu ponavadi najboljši prijatelj, ker se razumeta in vesta, kakšno je stanje. Sezona predstav bo kmalu mimo in potem bo mir do velike noči. Jaz pa si želim samo, da bi ljudje postali v tem vmesnem času bolj tolerantni do otrok in njihovega početja; utopično je namreč od triletnice in enoletnika pričakovati, da bosta kot prikovana sedela pri mizi, lepo nosila hrano v usta in molčala, ko bodo odrasli govorili. Utopično, in kdor to pričakuje, ni nikoli imel otrok.
Love,
Gabrijela
