Življenje je tvoje je naslov knjižne uspešnice avtorice Louise Hay, ki sem jo dobila za 18. rojstni dan od staršev. Verjela sta, predvsem mama, da potrebujem nekaj, kar mi bo odprlo oči, da se bom začela zavedati, da sem sama odgovorna za svoja dejanja in da se nič ne bo zgodilo, če v to ne bom verjela. Ne zato, ker bi bila neuspešna, ampak zato, da bi verjela v svoje nadaljnje cilje in jim sledila, da bi verjela v uspeh, tudi, ko se zdi nedosegljiv in da bi zaupala vase, ker nihče drug ne more ničesar doseči namesto mene.
Vere vase mi nikoli ni manjkalo, mi je pa manjkalo samospoštovanja in ljubezni do sebe. Vedno sem verjela v svoj uspeh in bila prepričana, da mi lahko vse uspe, ker je tako vedno bilo; šola in učenje sta bila zame vedno mačji kašelj, tekmovanja, projekti, raziskovalne naloge in inovacijski predlogi, obšolske dejavnosti in ročne spretnosti, vse česar sem se lotila, mi je vedno uspelo. Do trenutka, ko se je moralo zalomiti, ko je uspeh postal relativen; odvisno je bilo, s katerega kota si gledal nanj.
Knjigo sem prebrala enkrat in čez nekaj let še drugič. Pred kratkim pa še tretjič. Vsakič sem jo videla z drugimi očmi, vsakič sem se nekaj novega naučila in vsakič sem z njo obogatela; notranje obogatela, zrastla in se okrepila. Vendar pa potem pozabim, kaj me knjiga pravzaprav uči, pozabim bodriti sama sebe, pozabim se pohvaliti in verjeti v svoje cilje, pozabim zaupati vase in predvsem pozabim se imeti rada, z vsemi svojimi napakami, pomanjkljivostmi in neznanji (Bog, kakšnih deset let nazaj se mi je zdelo, da vse znam, da je ni stvari, ki je ne bi obvladala; seveda, če je bilo moje prepričanje omejeno zgolj na poznavanje šolske snovi in nekaj dodatnih področij, življenje pa premore veliko več od tega). Takrat se začnem ozirati drugam, se obremenjevati z drugimi, se spraševati zakaj imam jaz to in ono, kar oni nimajo, ali zakaj jaz česa nimam, zakaj se je meni zgodilo nekaj, kar se drugemu ni in kdaj bo mene doletel blagoslov, kot je nekoga drugega. Obremenjujem se s stvarmi, ki ne štejejo, ki zame niso pomembne, ki nimajo nobene vrednosti in ki me praznijo, namesto, da bi me polnile.
Ko se zjutraj zbudim brez energije in motivacije, ko se mi zdijo cilji, ki so bili včeraj na dosegu roke, oddaljeni nešteto kilometrov in ko se želim vdati, prenehati z vsem, kar me je še pred kratkim izpopolnjevalo in osrečevalo, spet vzamem v roke Louise Hay. Preberem poglavje ali dve in potem namesto, da bi nadaljevala, pozabim, jo odložim in ne vzamem več v roke. Mesece dolge, včasih leta. Včasih pa jo vzamem in zanalašč preberem samo nekaj odstavkov, da se spodbudim, da vidim, da sem na pravi poti, da potrdim svoje sanje in utrdim svojo pot.
Louise Hay v knjigi uči, da smo sami odgovorni za vse, kar se nam dogaja, ker svoje življenje usmerjamo s svojimi mislimi. Če bomo mislili pozitivno, se nam bo zgodilo pozitivno in če bomo mislili slabo, se nam bo zgodilo slabo. Ne smemo razmišljati, da nečesa nimamo in kako do tega priti, temveč, da to imamo; saj delujejo misli po zakonu privlačnosti in če verjamemo, da nekaj imamo, bo to prišlo k nam, bomo to kar naenkrat imeli. Sliši se preprosto a je misli zelo težko nadzirati. Resnično nadzirati svoje življenje namreč pomeni, resnično nadzirati svoje misli, v vsakem trenutku, vsak dan, vedno znova. Če bomo nadzirali svoje misli, bomo nadzirali svoje življenje in stvari se bodo kar naenkrat postavile na svoje mesto. Poskušajte. Zelo težko je. Obstajajo afirmacije, ki vam lahko pomagajo, stavki, ki si jih ponavljate, da ponotranjite to razmišljanje, to občutenje. Louise Hay uči tudi, da s svojimi mislimi vplivamo ne samo na življenje kot tako, ampak tudi na svoje zdravstveno stanje, da s svojimi mislimi ustvarjamo bolezni – ko se živciramo zaradi takšnih in drugačnih stvari, ko ne verjamemo vase, ko se nimamo radi, ko mislimo, da nismo dovolj vredni, dovolj dobri, ko nismo zadovoljni s svojim življenje… Vse, kar se nam dogaja izvira iz naših misli. Vsak korak in vsaka izkušnja, ustvarjamo to, kar mislimo, da si zaslužimo.
Svetujem, da preberete njeno knjigo, ker tudi če mislite, da v vašem življenju vse `štima`, boste že po prvem poglavju ugotovile, da temu ni tako. Da obstajajo dvomi, strahovi, vrzeli, da se lahko imate še bolj rade in da ste lahko še bolj trdno prepričane v svoje delo. Vse skupaj pa izvira iz ljubezni do sebe – iz samospoštovanja, iz zaupanja vase, iz občutka vrednosti in cenjenosti, iz sprejemanja sebe v vseh razsežnostih. In to vedno znova muči tudi mene. Občutek, da nekaj ni dovolj dobro, da ni dovolj zanimivo, da ni dovolj vredno, da se nikogar ne dotakne; vse to so v bistvu moja občutenja, ki jih projiciram na svoje življenje, na svoje delo, na razmerja z ljudmi, na svojo prihodnost.
Jaz sem knjigo začela brati že četrtič. Trenutno sicer ne potrebujem `boosta`, ker imam dovolj motivacije in zadeve tečejo, potrebujem pa potrditev, odobritev in potrebujem vzpostavitev ravnovesja same s sabo, ki se je v obilici dela in opravkov že zdavnaj porušilo. Potrebujem mir in harmonijo znotraj sebe, občutek izpolnjenosti, ki ti dovoli, da v tišini sediš, ki ti dovoli, da misli plujejo, ki ti pusti v miru spati in se zjutraj zbuditi z glavo polno zamisli. Občutek, ko ničesar ne potrebuješ, ker vse imaš in ker boš vse imela, ker bo vse prišlo točno ob pravem času in točno s pravimi ljudmi, ko boš na to pripravljena.
Tako spet berem. In vsako branje je izkušnja zase, pustolovščina, potovanje. Veselim se ga. Tokrat knjige ne bom odložila, dokler je (spet) ne preberem.
Če še niste, vam toplo priporočam, da jo preberete in vzamete življenje v svoje roke, tako je edino prav. Srečna ženska, srečen mož, srečni otroci. Le kdor ljubi sebe, bo zmožen ljubiti tudi druge. Zapomnite si!
