Današnji ponedeljek se niti približno ni dobro začel, a se je na koncu vsaj dobro končal, pogojno, bi lahko rekla. Bolečina v ušesu ne pojenja, antibiotiki in protibolečinske tablete še niso začeli ravno učinkovati in kot kaže še nekaj časa ne bodo. Nič zato, vse skupaj me ni moglo odvrniti od mojih načrtov za ponedeljek, me je pa vsekakor klic, ki sem ga prejela iz vrtca.
Malo po deveti uri sem na telefonu zagledala telefonsko številko vrtca. Kaj za vraga? Pa saj noben ni bolan, ne kašljata in ne kihata, mogoče malo posmrkata. Nič mi ni bilo jasno. Še manj mi je bilo jasno, ko sem dvignila in slišala glas Riine vzgojiteljice. Če bi Noetu narastla temperatura se ne bi čudila, ker je že cel teden razdražljiv, v petek pa je bil še cepljen, ampak Ria… `Ne se prestrašit, nič hudega ni` je bil takoj za pozdravom uvodni stavek vzgojiteljice. Meni pa še kar nič ni bilo jasno. Zakaj me potem kličete?
`Ria si je postrigla lase. Cel šop si jih je odrezala.` Dobila sem cmok v grlu. Ne kompliciram okrog las in sploh nisem tiste vrste mama, ki bi jokala, ko bi šli otroci k frizerju, tudi odlašamo ne s takšnimi zadevami, ker je to pač normalno. Ampak moj otrok si je pravkar odrezal konkreten šop las in po besedah vzgojiteljice jo bo potrebno posrtiči na kratko. Pa ravno zdaj, ko so ji lepo zrastli, ko ji lahko spletemo kitko in naredimo čopek, ko je prava punčka. Čeprav se včasih ne pusti česati in ima zjutraj na glavi namesto lepe frizurce celo gnezdo, so ti zlati laski še vedno tako lepi. Dobra tri leta smo čakali, da je naša punčka dobila nekaj las, da so zrasli do ramen, zdaj pa to. Škarje si je vzela sama in se mimogrede postrigla medtem, ko je bila vzgojiteljica v umivalnici. Zakaj, nihče ne ve. Njena razlaga je bila, da zato, ker je mislila, da je dovolj velika in je že frizerka. O Bog, otrok moj. Ne morem kriviti vzgojiteljice, ker ne more imeti 24 otrok ves čas na očeh, čeprav bi bilo morda bolje, da bi bile škarje spravljene na mestu, kjer jih otroci ne dosežejo (no, odslej so), pa vendarle. Tudi doma se ves čas igra s škarjami in ne samo otroškimi, tudi z mojimi, šiviljskimi. Čisto lahko bi si to naredila doma, pa ne bi bil prav tako nihče kriv. Šop Riinih las je vzgojiteljici prinesla druga punčka, sicer vzgojiteljica sploh ne bi vedela, da je naša gospodična, kaj ušpičila. Ko je prišla iz umivalnice, so namreč vsi lepo sedeli na preprogi, kot jim je naročila in še pohvalila jih je.
Želela sem si, da bi bila ura pol tri in bi lahko šla po njo. Ves čas sem med pogovorom samo tuhtala, kako to sedaj izgleda, kako zelo na kratko jo bomo morali postriči; čisto na kratko, na deško pričesko ali bo sploh kaj ostalo od njenih las? Pogledovala sem na uro, javila možu, pa sestri in mami. Bila sem v šoku. Lasje bodo zrastli, briga me, ampak kako izgleda ona, kako bo izgledala in kaj se bo pravzaprav dalo narediti. Še preden sem jo videla, sem jo naročila pri frizerki in upala, da se bo dalo kaj narediti.
Novice, ki sem jih dobivala so bile vse slabše, dan je šel počasi še bolj navzdol; ko sem jo videla, sem bila šokirana. Odrezala si je dva šopa las in zadaj je imela postrižen kar dober pas las. Enkrat si je odrezala do kože in drugič malo manj. Nisem je kregala, ker to ne bi imelo smisla. Pogovorili sva se, zakaj je to naredila, kako se je tega domislila, kje je našla škarje, kolikokrat je vrezala, da se tega ne počne, zakaj se ne počne, razložila sem ji, da bo imela sedaj kratke lase in ne bo več mogla nositi čopka in kitke. Vse je razumela, z vsem se je strinjala. Bolj sem jo gledala, manj jasno mi je bilo, kako bo frizerka to rešila.
Ampak je. In to zelo dobro. Njena nova pričeska je zdaj prav luštkana, še vedno punčkasta. Čeprav dela malih rokic ni mogla v celoti popraviti, bo zadeva v dveh tednih bistveno manj vidna ali povsem nevidna in lasje bodo lepo rastli dalje. Hvala bogu. Moja mama je komentirala, da je super in da ima sedaj zelo moderno pričesko. Mož je rekel, da mu je ta bolj všeč kot prejšna, sestra pa, da si je očtino morala sama postriči lase, da je dobila moderno pričesko. Dan je prinesel ogromno presenečenj, a so se vsa bolj ali manj dobro končala. Tudi v bodoče ji ne mislim skrivati škarij, vsekakor pa upam, d aji podobna zadeva n ebo še kdaj padla na pamet. Je imela kar srečo, da je lase odrezala zadaj in ne sredi glave ali kje na strani, ker bi bilo potem zares težko rešit situacijo.
Hvala Bogu smo uspeli odlično zakamuflirati frizerske posege male mojstrice in bo jutri šla v vrtec z luštkano pričesko in nič kaj fantovsko, kot sem ji to razlagala danes jaz, vsa zaprepadena nad njenim dejanjem. In danes so mi vsaj trije rekli, da se otrok pač mora vsaj enkrat sam postriči, sicer to ni otroštvo. Upam, da smo s tem to poglavje zaključili.
Spodaj pa še PREJ in POTEM.
