Zadnje čase se spet malce več ukvarjam s `filozofijo nakupovanja`. Odkrito povedano mi nikakor ni jasno, kako toliko denarja pustimo v trgovini, s tem mislim na hrano. Če kupim oblačila ali obutev od tega vsaj nekaj imamo, vidi se, dalj časa se nosi, hrana pa izpuhti, dobesedno. Na blagajni je takoj 20 eur, četudi kupimo samo par stvari, iz hladilnika pa izginejo, še preden jih zložimo noter. Poskusila sem že vse, posluževali smo se sistema mesečnega nakupa, kar pomeni, da smo enkrat na mesec naredili konkreten nakup in potem po potrebi dokupovali stvari. Ni se obneslo. Mesečni nakup je vedno navrgel 150 do 200eur, vsi tisti mali pa še enkrat toliko zraven. Potem sem se odločila, da bomo poskusili z nakupovalnimi seznami; kupimo samo tisto, kar imamo na seznamu. Ja, seveda. Nikoli se ga nismo v popolnosti držali, vedno je padla vsaj še ena stvar zraven, poleg otrok pa je to še toliko težje, ker bi vedno še kaj; vodo, čokolado, kekse, sladoled, smoki ali kaj podobnega. Vedno pristaneta v vozilku vsaj dve stvari, ki nista na seznamu, ponavadi pa je to vsaj pol nakupa.
Zdaj sem razmišljala, da se bodo morda bolje obnesli manjši nakupi, torej po potrebi. To sicer ne pomeni, da gremo v trgovino vsak dan, ampak zgolj takrat, ko nekaj potrebujemo. Mleka imamo vedno na zalogi cel paket, meso nakupimo in ga zamrznem, tako da imamo vsaj dober mesec miru s tem, tudi nekaj zamrznjene zelenjave kupimo na zalogo. Živila, ki jih kupujemo sproti so v glavnem rezane mesnine, torej klobase, sir, sveže sadje in zelenjava, kruh in kakšna čistila in toaletne potrebščine. Zavedam se, da so otroci v trgovini dodatni strošek in tistih 3 ali 4eur vsakokrat se na koncu meseca spremeni v 50 eur ali še več, tako da resno razmišljam tudi o tem, kako tole zreducirati.
En kup nasvetov je, kako varčno nakupovati, kako prihraniti. Pisanje evidence nakupov; za to nimam časa in se mi ne da, nakupovanje s polnim trebuhom; analize in raziskave kažejo, da ljudje več nakupimo, kadar smo v trgovini lačni, ker nakupujemo z očmi namesto z glavo, bi verjela, a mi gremo le redko v trgovino lačni, otroci so pa itak vedno lačni – sladkarij, štručk, sadnega smoothija, vode ali Cedevite, strogo držanje nakupovalnih seznamov se nam je izjalovilo, bravo tistim, pri katerih se obrestuje, nekateri koristijo nakupovalne aplikacije ali strogo zahajajo v trgovino sami, omejeni s časom in denarjem (vzamejo si 10 minut in samo 10eur naprimer), bi znala biti koristna metoda, a me preveč spominja na tlako ali kratenje svobode. Ena izmed dobrih opcij, ki se je mi redno držimo, pa ni vezana na nakupovanje, a se vseeno obrestuje tudi pri porabi družinskega proračuna za hrano, je reciklaža oziroma poraba ostankov; kar pomeni, da ostankov hrane ne zavržemo, temveč uporabimo v neki drugi jedi, pa naj gre za pripravljeno ali svežo hrano oziroma živila; hladilnik pogosto izpraznimo s kakšno enolončnico, zloženko, pico, pito, gratiniranimi testeninami ali čim podobnim. Zavreči hrano s emi zdi res grdo in potem je veliko bolje, da se domiselno porabi in odkrito, iz nekih hitrih domislic in pospravljanja hladilnika ali shrambe, se ponavadi rodijo najboljše jedi.
Nisem še našla idealnega načina nakupovanja, pa tudi bistva nakupovalne filozofije še nisem stuhtala; no ja, potrošniško obvladam – pusti v trgovini čim več in odnesi čim manj in čim manj kvalitetne zadeve ter se vrni čim bolj pogosto, a tista koristna, varčevalna nakupovalna filozofija oziroma bolje rečeno premišljeno ali racionalno nakupovanje mi še ni jasno. Upam, da mi kdaj bo in da bomo takrat v trgovini pustili bistveno manj kot danes. Kadar so računi čudno visoki, ponavadi sploh ne kupimo nič posebnega, pametnega, samo neke drobnarije, ki račun dvignejo na nekaj 10 eur, kadar kupimo meso, zelenjavo, sadje, semena, oreščke in podobne zadeve pa je račun glede na nakupljeno sorazmerno nizek. Ne vem, kako nam to uspe. Narobe obrnjen svet. Predvsem bi se rada znebila balasta, nakupovanja nepotrebnih živil, ki se mi potem samo valjajo po predalih, ki jih prelagamo sem in tja in na koncu po možnosti zavržemo. Probala sem tudi že s pisanjem jedilnika, za en teden vnaprej, za cel mesec vnaprej, pa se ni ravno obneslo, ker naši obroki niso samo kosila, ampak še zajtrki, večerje in med vikendom kakšna dva obroka vmes. In hladilnik mora biti vedno polno založen, z vsem kar si kdo zaželi. Od mlečnih izdelkov, do mesnih izdelkov, do jajc, namazov, sadja in zelenjave in še cel kup drugega. Mogoče nam pa kdaj uspe najti način, kako nakupovati zgolj tisto, kar potrebujemo in kar potem tudi dejansko porabimo; najbrž tudi prevelika izbira ni ravno usluga za družinski proračun.
Jaz bom še naprej tuhtala in poskušala, bom pa vsekakor vesela tudi vaših nakupovalnih namigov, navad in predlogov; kaj se obrestuje, kaj učinkuje in kaj je zgolj nateg. Sem se pa odločila, da se bom temu poglavju malce bolj posvetila in prebrala še kakšno knjigo, dve ali tri ter kakšne članke in našla človeku prijazne načine varčevanja oziroma racionalnega nakupovanja in jih delila z vami.
