Odkrito priznam, da vedno kadar sem razmišljala o tem, da bi moral za gospodinjstvo skrbeti mož, nisem bila v to preveč prepričana; ne, ker mu ne bi zaupala, ker ne bi znal ali zmogel, ampak ker imam svoje načine, svoje postopke in svoje navade in me vedno moti, če stvari niso narejene tako, kot si želim. Vem, da zna moj mož oprati, obesiti in zložiti perilo, da zna poskrbeti za otroka, enega ali oba, da zna po potrebi tudi skuhati, da zna posesati, pomiti, sčistiti in poskrbeti za vse doma. No, pa vendarle nimam prav dobrega občutka, ko grem od doma in še posebej ne, kadar to traja več dni.
Saj ne, da sem že kdaj bila odsotna več dni, razen, ko sem šla rodit Noeta in me dva dni ni bilo ter sedaj, ko sem z Rio v bolnišnici. In še vedno mu je vse uspelo urediti, vedno je sčistil, vedno vse pospravil, otrok je vedno urejen, čist in sit, tudi če gre za resne zadeve, kot je obisk zdravnika, odmerjanje zdravil ali podobno, vedno uredi, hkrati pa je tudi meni povsem na voljo.
Res ne vem, zakaj smo potem tako nezaupljive do moških, zakaj mislimo, da brez nas ne bi zmogli in zakaj ves čas razmišljamo, kaj gre ali bi lahko šlo narobe. Nič ne gre narobe. Mogoče bodo nogavice zložene narobe obrnjene, mogoče perilo res ne bo zlikano, čeprav je moj želel predvčerajšnjim storiti tudi to, pa sem ga rotila, naj vse skupaj pusti, mogoče bosta imela otroka malce pomešana oblačila, ker še vedno točno ne ve, katere nogavice so fantovske in katere dekliške in kam kaj sodi v omari, mogoče bo hladilnik bolj prazen kot poln, ker dva moška ne potrebujeta ravno veliko hrane. Jaz sem tip ženske, ki ne mara, da se mi drugi mešajo v moje delo; tudi mami ne pustim, da mi lika, pere, čisti. To je moje stanovanje, moje delo, naš prostor, naša intima. Ampak mož mi seveda lahko pomaga, konec koncev smo družina in včasih sem prav prekleto pikolovska. Priznam.
Generalno gledano jima nič ne manjka. Otrok je v nulo urejen, spat hodi ob uri in je kar je zanj primerno, nikoli ne joče in mene ne pogreša prav zares, sicer me je zelo vesel, ko me vidi, a imam na trenutke občutek, da mu sploh ne manjkam kaj preveč. Kaj sem se še naučila iz te moje nekaj dnevne odsotnosti, ki bo še trajala nekaj dni – da moški zmorejo, da jim gre in da so vsega sposobni. Ne potrebujejo nikogar, da jim bo sugeriral, ker so sami veliko bolj sproščeni in samozavestni in vse postorijo, skladno z lastnimi merili in pričakovanji, a opravijo. Moški se lahko vsega naučijo, vse zmorejo in so lahko tudi večopravilni, pa tudi zorganizirati se znajo. Samo priložnost jim moramo dati, jim dovoliti da pokažejo in da si upajo. Žal je res, da tega večina ne stori prostovoljno, temveč le takrat, ko so v to pahnjeni, ko nimajo druge izbire in ravno to so prelomni trenutki, največje preizkušnje in pokazatelji pravega zaupanja, podpore in medsebojnega razumevanja. In predvsem jim moramo dovoliti dihati, ne pa ves čas gledati pod prste, kot to sicer počnem jaz; kompliciram, nadziram in kritiziram.
Včasih bi rekla, da mu moram za vse napisati seznam. No, ne rabim mu. Tokrat ne preverjam, če je opravil to in ono, ne naročam mu celega spiska opravil, ne preverjam njegovih dejavnosti. Vem, da bo vse kot mora biti in tako mu preprosto zaupam. In kaj je pri vsem skupaj najbolj presenetljivo, da opravi še več kot bi pričakovala in sploh nič ne komplicira, nič mu ni težko in prav za nič ne rabim skrbet.
Oba morava biti postavljena v situacijo, ko nimava izbire, ko si enostavno morava zaupati, od tukaj gre vse samo. Brez nepotrebnega usklajevanja, brez prepirov, brez govoričenja, točno veva, kaj je čigava vloga, vse teče kot namazano, veva kaj so prioritete in si bereva misli. Takrat vidim, da funkcionira, da si zaupava. Da on zmore in da mu jaz lahko prepustim vajeti, da se lahko dopolnjujeva in hkrati še vedno najprej poskrbiva za otroka. Očitno je treba povečati stres, da se povečajo naše sposobnosti in okrepijo naši oklepi, da lahko nesemo težje breme in bolj razumemo, bolj zaupamo in predvsem bolj ljubimo. In da se brezmejno pogrešamo. Zdaj res že zelo zelo zelo.
Zmore. Zmoreva. Zmoremo. Samo zaupati si moremo in se spoštovati; sprejemati takšne kot smo, saj vsak stori po svojih najboljših močeh in tako kot misli, da je najbolj prav. Ta izkušnja mi je odprla oči v mnogo pogledih. Mnogo…
