Ne vem, ali je moj zapis o bolniški naletel na pravo osebo oziroma prave oči in ušesa ali pa se je vse skupaj že dalj časa kuhalo v parlamentu, a glede na to, koliko ljudi je dosegel in koliko krat je bil deljen, mislim, da je vendarle imel nekaj vpliva. Peticija ne bo potrebna in če je kdo izmed vas, ki ste prebrali zapis, morda podal kakšno pobudo vladi, bravo in hvala. Zakon se bo spremenil in starši bomo po novem upravičeni do bolniške za spremstvo otroka do starosti 6 let oziroma v primeru hujših bolezenskih stanj do starosti 18 let. Tudi koriščenje bolniške za nego in varstvo otroka, kadar bo le -ta v domači oskrbi, se bo presojalo individualno, kar pomeni, da se bo ugotavljalo ali je otroku nega omogočena oziroma ali mu je omogočena v zadostnem obsegu, ne glede na to, če bo eden izmed staršev brezposeln, če bo mati na porodniški oziroma v drugih podobnih primerih, še posebej, če bo moral biti en otrok ločen od drugega zaradi znakov in simptomov ter resnosti bolezenskega stanja oziroma če bo en hospitaliziran in drug doma. Torej se zadeve vendarle premikajo in ni vedno vse, kar povemo na glas zgolj bob ob steno. Včasih je pač potrebno povedati oziroma zapisati, da bodo videli, kako s epočutimo, kaj mislimo in v kakšnem položaju smo; tokrat ste me podprli zelo množično in vesela sem, da je bilo vredno.
Sem pa danes zjutraj zasledila še eno novico; Hrvaška bi naj ponovno uvedla obvezno služenje vojaškega roka za vse polnoletne moške državljane v obsegu 30 dni, s pričetkom v letu 2019. Vojaški rok. Kadar pridemo na to temo, imajo starejši vedno veliko povedati in če sem bila še pred nekaj leti proti temu, se danes kar strinjam. Med moškimi izgubljamo disciplino, trpežnost, vztrajnost in delovne navade (ne mislite, da ženske zaostajamo, a smo vendarle ženske); moški postajajo mehkužni, ne znajo prevzeti odgovornosti, nimajo delovnih navad, izogibajo se fizičnemu delu in telesnemu naporu, po večini se potijo samo še v fitnesih in telovadnicah, namesto s fizičnim delom pa mišice kujejo s proteinskimi napitki, prehranskimi dodatki in utežmi. Pri 30ih, 40ih, so še vedno mamini sinčki, nevajeni dela in samostojnega življenja in predvsem premalo navajeni ekstremnih razmer in pomanjkanja. Da ne govorimo o moških opravlih, kot je popravljanje avta, zidanje, pleskanje, menjavanje žarnic, betoniranje ali pokrivanje strehe; koliko jih to pravzaprav sploh še zna, če niso ravno šolani za to. Redki. Pa tudi na vrtu le še redki delajo in včasih je že poznavanje orodja prava pustolovščina. Danes se nam svet obrne na glavo, če ostanemo brez telefona, brez računalniika, tudi meni, priznam, včasih pa tega sploh ni bilo. Zato podpiram obvezno služenje vojaškega roka. Da bodo naši sinovi spet pravi moški, trpežni in močni, izkušeni in razgledani ter sposobni, da bodo znali zakuriti ogenj v divjini, pomagati ponesrečencu, nesti težko breme in `pošraufati` kar bo potrebno. Da bodo znali vihteti metlo in lopato, da se bodo znali umazati in predvsem, da se bodo utrdili. Vojska je bila včasih tudi preizkušnja za marsikatero zvezo, za marsikaterega posameznika in vsi, ki so odlšli mehkužni, so se vrnili trdni in pogumni. Ni jim bilo prizanešeno in nihče jih ni crkljal, tako kot to danes počnejo(mo) starši svojim otrokom.
Orožje, fizični napor, žulji? Ja, ne sliši se lepo, a je mejnik v odraščanju moškega in tudi prenekatere ženske, šola za življenje, fizična in psihična preizkušnja. Pa ne 30 dni. Kaj pa je 30 dni? Malo daljši dopust, malo drznejši trening, preizkus lastne zmogljivosti. 6 ali 9 mesecev. Moj oče je vojaški rok služil v Bitoli, v Makedoniji, daleč od doma, družine in vsega znanega, v hladu in vročini, živeli so od konzerv, si sami prali, postiljali in kuhali. Bili so odvisni od sebe in lastnih sposobnosti in iznajdljivosti. Takrat je to bilo skrajno, danes se nam zdi skrajno. Ne rabimo iti v takšne skrajnosti, saj dandanes tudi vojska ni več, kar je bila včasih, pa vendarle jim takšna preizkušnja ne bi škodila. Potrebujejo nekaj, da jim preusmeri pozornost od razvad sodobnega življenja, da jih nauči lekcij in jim vlije moč in samozavest. Jaz sem takoj za. Tudi kot mati sina. Tudi zanj. Ker mu bo samo koristilo in dobro delo, ker ga bo okrepilo. Včasih je potrebno biti kakšen dan lačen, si umazati roke z blatom in nekaj dni spati na hladnem, da si hvaležen za to, kar imaš in predvsem, da odkriješ vse svoje resnične sposobnosti in moči.
Kaj pa ve mislite? Bi poslale svoje sinove na služenje vojaškega roka?
