Prav nič vam še nisem napisala o diagnozi, ki so jo opredelili naši triletnici in zaradi katere ste pred dnevi brale najino dogodivščino iz bolnišnice. Meni je bila povsem neznana diagnoza in nisem imela pojma, da se to lahko zgodi; je pač tako, da ti je, dokler te ne doleti, vse neznano, potem pa kar naenkrat postaneš ekspert. Na koncu sme ugotovila, da zadeva sploh ni tako redka, da doleti marsikaterega otroka in da je celotno zdravljenje precej rutinsko, v meni pa so besede ob sprejemu nasejale ogromno strahu in groze. Operacija, drenaža, anestezija, prevezi in kapalna. Bog mi pomagaj!
Vse skupaj se je začelo z rahlo zatečeno bezgavko. Krvni izvidi so pokazali vnetje v telesu, odziv na to, pa so lahko tudi otečene bezgavke, povsem normalna reakcija. Dobila je antibiotik Amoksiklav, ki pa ni pomagal, v dveh dneh je oteklina zrasla na dvakratno velikost. Dežurni pediater, ORL specialist in sprejem. Na vse pretege sem se trudila, da bi šla domov, pa mi je specialist lepo pojasnil, da gre za vnetje bezgavk in ne vnetje v telesu, kot smo sprva mislili ter da antibiotik peros nima učinka (torej sirup) in bo morala antibiotik dobivati v žilo. Zmračilo se mi je. Metuljčki, cevčice, brizge. 50% možnosti je, da oteklina sama splahni in se bezgavke pozdravijo ali pa bo potrebna operacija, če greva domov bo operacija zagotovo neizbežna. Ok, seveda sva ostali. Zadeve pa se v nekaj dneh niso nikamor premaknile. Oteklina je ostajala ista, bolečina je bila vse hujša, po nekaj dneh je dobila še vročino, ki je iz dneva v dan naraščala. Vsak dan so jo pregledovali in vsak drugi dan je imela ultrazvok. Po petih dneh odkar se ji je pojavila oteklina, je vnetjo dozorelo, nabrala se je gnojna tekočina in bila je potrebna operacija, ki so jo napovedali za drugo jutro. Vročina jo je že pošteno kuhala, popoldan je dosegla 39,8 in tudi Brufen ter obkladki niso več pomagali. Bila je čisto boga, povsem obnemogla, samo jokala je, nič ni jedla in komaj je pila, bolečina pa je bila neznosna. Od petih popoldan do naslednjega jutra ni nič jedla in tudi zelo malo pila, od polnoči dalje pa tudi piti ni več smela. Zjutraj jo je čakala anestezija in operacija. oteklina je postajala večja in vijolična, na otip je bila vroča in jo je neznosno bolela. Hvala bogu, da bo končno operirana. Operacija je bila pač neizbežna.
Imela je gnojno vnetje bezgavk pri katerem antibiotik ne pomaga oziroma antibiotik ne more prodreti do bezgavk, zato vnetja samih bezgavk ne more pozdraviti in je potrebna incizija, gre za opreativni poseg, pri katerem naredijo centimetrsko zarezo pod čeljustno kostjo, izsesajo gnoj ter vstavijo gumijasto drenažo po kateri se nato bezgavke še nekaj dni čistijo. Zakaj torej antibiotik? Ker deluje sistemsko in zdravi vsa morebitna vnetja v telesu, ne more pa doseči bezgavk oziroma prodreti vanje. Sam poseg poteka v anesteziji in je povsem rutinski, a sem bila jaz čisto trda, ko so jo rahlo omamno od predmedikacije odpeljali v operacijski blok. Kako dolgo bo trajalo, bo vse ok, bo pomagalo, se bo vredu zbujala, ji bo potem slabo, bo jokala, bo rana grda, jo bo bolelo… Milijon vprašanj sem imela v glavi in prvih 10 minut sem jokala na hodniku. Nikamor se nisem premaknila, jedla nisem že od prejšnjega popoldneva in sendvič mi je šel zelo težko po grlu. Poseg je trajal 30 minut, potekal je brez zapletov, bezgavke so bile grdo vnete in so jih lepo poštimali, vzeli so bris, mimogrede so ji še sčistili ušesa in ona se je lepo zbujala. Iz operacijske je prišla s celim kupom obližev. Še pol ure je morala počakati na ORL oddelku, potem pa so jo odpeljali nazaj na pediatrijo. Po slabi uri odkar se je zbudila je lahko začela po požirkih piti vodo, šele slabe tri ure kasneje pa je lahko jedla. Zjutraj, pred operacijo je dobila umetno hrano, drugi del pa po operaciji, vse skupaj slabih 500ml. Rana je ni čisto nič bolela, bila je dobre volje, vročina je v enem dnevu izzvenela. Vsak dan je imela kontrolo pri ORL specialistih, kjer so ji rano dnevno čistili ter izstiskali vsebino; to so bili mučni pregledi, grozno jo je bolelo, s pinceto so ji popravljali drne v rano in kričala in brcala je kot ponorela. Šesti dan se je tudi tega znebila ter bila dopuščena iz bolnišnice. Zakaj ne sme otrok pred anestezijo piti – ker lahko dobi tekočino v pljuča. Zakaj ne sme takoj po posegu jesti – ker mu je lahko zaradi anestezije slabo in bruha.
Vse skupaj je 9 dni prejemala antibiotik v žilo, še en teden je morala jemati sirup in okrevanje po odstranitvi drena traja še tri tedne. Bezgavke so menda zelo občutljive in zato previdnost ni odveč, poleg tega pa je dobro otroka obvarovati pred morebitnimi dodatnimi okužbami, da zaradi novega vnetja bezgavke niso ponovno prizadete.
Prvi dan se mi je zdela diagnoza grozna in terapija še bolj strašljiva, a sem bila na koncu srečna, da so opravili incizijo ter jo rešili bolečine in muk, ker je bila že čisto zdelana in brez moči. Danes je rana že lepo posušena, vidna je samo še majhna črtica, ki bo sčasom skoraj povsem izginila. Brazgotino maževa s kremo Bionect ter jo vsak dan umijeva in prelepiva s svežim obližem, od včeraj zvečer pa je celo brez obliža. Vnetje pa naj bi povzročila bakterija stafilokok aureus, ki je bakterija s kože.
Če se kdaj srečate s tole diagnozo… Pojavi se oteklina na vratu, otroka zelo boli, lahko se pojavi tudi vročina, oteklina je lahko pordela ali topla na dotik in velika verjetnost je, da se bo sčasoma napolnila z gnojno tekočino. A ni nič strašnega. Bolje, da otroka operirajo, kot da trpi grozne bolečine in se vse skupaj še zakomplicira. Vsekakor pa ob vsaki spremembi na bezgavkah takoj obiščite pediatra oziroma zdravnika, zadeva je namreč lahko veliko bolj resna kot izgleda.
