Lagala bi, če bi rekla, da so dnevi, ki jih preživljamo doma, preprosti. Še zdaleč ne. V resnici mi je vsak bolj naporen in sem počasi že vsega sita, še bolj pa otroka, ki ju prav nič več ne zanima. Posledično pa tudi nič ne zaleže; nobena opozorila, svarila, kritike in kreg, nobeno kričanje, nobene kazni in še manj animacija. Dovolj imata vseh igrač, vseh animacij, vsega ustvarjanja, branja, risank in tudi razmetavanja. Stokrat na dan ju dam dol z mize, zdaj je Noetovo najljubše opravilo – plezanje na mizo, postalo tudi Rii zelo ljubo, desetkrat na dan izmakne kable iz televizijskega box-a, tako da moramo vsakič počakati, da se na novo zažene in ponavadi to naredi kar zaporedoma, kar naprej se lovita, potiskata ali vreščita, si jemljeta igrače in se tepeta, skačeta drug po drugem in zavijata, prižigata pečico, pomivalni stroj in pritiskata gumbe na pralnem, ko gre Ria na stranišče, Noe obvezno tišči roke v školjko, si umiva zobe ali razmetava umazano perilo, že ob sedmih zjutraj si pristavi stol k predalu s sladkarijami in si med tem, ko sem jaz na stranišču, kar sam postreže, tako da smo morali tudi čokolade prestaviti v nedosegljiv regal, postavljata si stole k oknom in opazujeta ulico, vlačita oblačila iz omar, razmetavata igračke iz jajčk po celi kuhinji, drobita hrano in mažeta plastelin po celi kuhinjski mizi. Vrhunec dneva so škatle, ki jih dostavi Hitra pošta in v katerih so delavski zaščitni čevlji, ki so zanju najbolj zanimiva zadeva dneva in veselo poskočita ob vsakem zvonjenju, hišnega zvonca ali telefona. Potem je tukaj še pregovarjanja okrog hrane, priprava zajtrka po želji, da bosta vsaj kaj pojedla in nenehno prepovedovanje sladkarij in nezdravih prigrizkov, še posebej, kadar ne jesta kosila. Priznam, da se je v enem mesecu marsikaj spremenilo in število lumparij, ki jih znata skupaj ustvariti se je podeseterilo. Seveda so tudi minute tišine, ko se veselo objemata in lupčkata, a kaj ko je potem prepir ali pretep še večji, ker noben nima meje in so objemi premočni, prsti pristanejo v ustih, roke v laseh in kričanje je tukaj. Preveč strasti, preveč ljubezni se vedno vname.
Kot pes na kost čakam na večer, sedaj že kak drugi ali tretji dan zapored, večer tišine in miru, zdi se mi, da me že ušesa bolijo od vsega kričanja in vriskanja, enkart od smeha, drugič od žalosti, tretjič od jeze. Ampak včeraj se mi je že cel dan kuhal glavobol, ki se je proti večeru samo še stopnjeval in popoldne sploh nisem bila prave volje, niti slučajno. Ob osmih, ko sta končno oba spala in sem bila že pošteno sita vseh vzgojnih prijemov, graj in poskusov, obupana, ker nista želela jesti ne kosila in ne večerje, ko sem imela dovolj tudi vsega drugega in še posebej pregovarjanja, je moj glavobol doživel vrhunec in se s slabo voljo pomešal v uničljiv tornado bolečin, pravo migreno. Česa takega še nisem doživela, resnično. V glavi mi je nabijalo, kot bi kdo udarjal s kladivom, temnilo se mi je pred očmi in vse se je vrtelo, slabo mi je bilo od bolečin in sililo me je na bruhanje, poleg tega pa sem se še tresla in prav nič mi ni pasalo. Mislila sem, da se mi bo zmešalo od bolečin, dobesedno. Porod je milina proti temu in z veseljem bi šla še petkrat roditi, samo da nikoli več ne doživim tega. Luč je bila katastrofa in kar oči mi je začelo obračati od bolečine, pa tudi ležanje nič ni pomagalo, vsak premik ali sprememba temperature (obkladki, mazilo), pa so zadevo samo poslabšali in bolečine so postale spet hujše. Ob devetih sem bila že v postelji, zahvala gre možu, ki me je namazal z oljem 31 in sivkinim mazilom, mi naredil obkladke in prenašal moje jamranje. Jamranje, to sploh ni v moji navadi, mislim, jaz nikoli ne jamram, ni je bolečine, ampak včerajšnja je bila neznosna in rekel je, da me še ni videl takšne, v skoraj desetih letih še nikoli. Zdelo se mi je, da ne bo nikoli konec, da tablete sploh ne bodo prijele, a ko sem se ponoči zbudila, je že bilo bolje. Hvala bogu in upam, da nikoli več.
No, sebi v korist in tudi otrokom, sem se odločila, da se bom poskusila umrijeno odzivati na njuno divje in glasno obnašanje; s tihim govorom, s tišino in ko bosta najbolj tečnarila, se bom enostavno vsedla in počakala, da mine. Upam, da mi uspe; to pomeni zame ogromno samokontrole in brzdanja, a drugega načina enostavno ne vidim več. Ker ne pomaga pogovor, prigovarjanje, opozarjanje in tudi kričanje ne. bomo videli. No, danes smo imeli malce bolj umirjen dan in tudi jaz sem poskusila biti bolj mirna, tako sem lahko vmes še pospravila svojo omaro in regale s čevlji. Odločila sem se, da je čas, da gredo nekateri dokončno stran, zato sem jih poslikala in jih lahko najdete spodaj. Včasih sem si najraje kupovala čevlje, no, odkrito, še sedaj jih zelo rada. Prvič zato, ker ne rabiš hoditi v garderobo in se slačiti, ampak jih lahko pomeriš kjerkoli, drugič, ker je vseeno, če se zrediš, shujšaš ali zanosiš, čevlji so ti še vedno prav in tretjič, ker dober par čevljev naredi še tako dolgočasen outfit top oziroma popoln. Poleg tega pa sem, kljub svoji višini, nora na visoke pete in je to bila vedno moja šibka točka. Čevlji so novi ali enkrat obuti, resnično. Večinoma usnjeni in so priznanih znamk, večinoma Zara, nekaj pa tudi BCBG Max Azria in Jessica Simpson, velikost je 41 oziroma ameriška 40, kar ustreza naši 41 in vsi imajo visoko peto, torej 10cm ali več. Nekatere podarim, druge prodam po simbolični ceni, samo, da se jih rešim, ker mi zgolj zasedajo prostor in je res čas, da grejo kam drugam. V prihodnjih dneh pa bom objavila še nekaj oblačil, ki jih podarim ali prodam po simboličnih cenah. Obljubim. Vse je napisano pod slikami.
Današnjega večera pa se res veselim. Čakajo nas nove knjige za branje (spet smo bili v knjižnici), na TV so super detektivske serije, pa tudi zase sem izposodila knjigo, o kateri vam kaj več povem, ko jo preberem, verjamem, da bo to kmalu, ker je menda res odlična. 🙂
