Danes zjutraj sem razmišljala, kako sem zadnje dni brez energije. Sončen vikend je še šel nekako, a ta deževen ponedeljek me je popolnoma dotolkel. Komaj sem se privlekla iz postelje in najraje bi dan kar prespala. Še dobro, da imam doma otroka za katerega moram poskrbeti, da me prisili, da se uredim, pripravim zajtrk, pospravim in naredim še kaj drugega, sicer bi bila kar malce kriza. No, pomanjkanju energije najbrž botruje tudi precej `razpuščena` prehrana v zadnjih dveh mesecih. Praznike sem kar malce zavlekla, potem je bilo tukaj še gostovanje v bolnišnici in ko sva prišli domov, sva se morali nujno najesti vsega dobrega. Preveč ogljikovih hidratov, zagotovo. Potem je tukaj še ustaljena rutina zadnjih štirih tednov, nenehna zaprtost v stanovanje, pomanjkanje spanca in prenasičenost s stresom in zdaj mi telo vrača. Ampak sem odločila, da se ne dam, da mu vrnem, s polno mero.
Zato sem od danes nazaj na lchf prehrani, sicer ne tako resni in striktni kot sem bila pred nekaj meseci, ker sem ugotovila, da mi takšna obilica maščob enostavno ne ustreza; maščobe so se mi začele upirati, moja koža je dobesedno zacvetela in nisem se počutila kot bi se naj. Ja, nekateri bi rekli, da je to čiščenje, da je treba skozi to fazo, jaz pa mislim da ne, ne tako. Zato sem se tokrat odločila za milejši lchf, z manj maščobami in takšnimi, ki mi ustrezajo ter v oblikah kot mi ustrezajo in predvsem z malce več mlečnimi izdelki, kot jih sicer ta način prehrane dovoljuje ter občasno z ogljikovimi hidrati, še posebno tistimi v obliki zelenjave. No, danes začnem tudi s tridesetdnevnim izzivom počepov (upam, da mi uspe priti do konca) ter ponovno s T25 – če te vadbe še ne poznate, jo je vsekakor vredno poizkusiti, ker resnično pripomore k boljšemu počutju in večji energičnosti, hkrati pa pomaga oblikovati telo, resnično. Jaz sem nazadnje telovadila, ko je bil Noe star kakšnih 7 mesecev, torej je to pred skoraj letom dni, vsak dan po sprehodu, ko je zaspal v vozičku in sem imela vsaj nekaj minut časa, pa se je tudi to vsak drugi dan izjalovilo; ker se je takoj, ko sva prišla domov zbudil, ker je zbolela Ria in sem imela še njo zraven in potem sem telovadila z občinstvom, vmes govorila, ju opozarjala; predstavljajte si. No, vendarle sem zdržala 5 tednov. Potem pa sem šla delati in si nisem več vzela časa, volje pa itak nisem imela. Danes pa začnem, zares. Čeprav me že zdaj boli glava…
Zjutraj, ko sem se urejala, sem razmišljala tudi o tem, kako fino bi bilo, če bi obstajal način za hitro ličenje, za ekspresno umivanje las in sušenje, če bi lahko vse to, kar sicer opravim v 15 minutah (vem, tudi to je malo za vse skupaj) opravila v 5 minutah ali bolje 2 minutah. Včasih se mi pač ne ljubi, resnično. Z ličenjem si nikoli nisva bila blizu – korektor, puder (tekoči in v prahu), rdečilo, maskara, črtalo za ustnice in šminka, to je vse, kar zmorem v jutranjih urah, kar znam in se mi tudi ljubi, ponavadi se jim pridruži še kakšna barvica za obrvi, ampak to je resnično višek mojega ličenja. Kakšne umetne trepalnice, kakšno črtalo ali po možnosti še senčilo, teh plasti se mi niti slučajno ne da nanašati. En čas sem se uspešno posluževala konturinga, pa me je tudi to po nekaj tednih jutranje preutrujenosti, zamujanja in lakote minilo. In potem gledam fotografije lepotnih in modnih blogerk in si mislim, kako jim uspe, kako s ejim ljubi porabiti toliko časa za popoln izgled, za vsako malenkost. Meni se ne ljubi, niti nimam pojma, kako se tega lotiti in še posebej zato jih občudujem, ker znajo! Vsa čast, ko bi le znala, potem bi morda lahko delala na hitrosti…
Nujno bi potrebovali ličila za mame, ki se enostavno nanesejo, ki se ne razmažejo, ki zdržijo ne samo 8 ur, ampak 36 (ne, permanentni make up ne pride v poštev), ki imajo realno in dostopno ceno in zagotavljajo čudeže. Prosim, več takšnih modnih in lepotnih blogerk, mamic, vse tiste, ki to obvladate, ki lahko pokažete, kako se namazati z dvema malčkoma na krilu ali ob umivalniku, kako popraviti zdrobljeno rdečilo (meni ga je ravno danes uspelo), kako si sušiti lase, ko ti dva skačeta okrog in prosita, da posušiš še njiju, kako si obrobiti ustnice, ko želi en doseči zobno ščetko in te drugi ruka v komolec. Da o kakšnih umetnih trepalnicah splh ne sanjam, ker je itak že to podvig pri katerem `zašvicam`. Zato ostajam pri osnovah in upam, da se bo katera domislila ličil, ki mi bodo čez nekaj let olajšala jutranjo rutino in omilila moj odpor do ličenja. Včasih si želim, da bi imela osebno vizažistko, ki bi vsako jutrno poskrbela za moj popoln videz. Frizerka mi niti ni takšna nuja, bi pa seveda prav prišla.
Do takrat pa se bom še naprej posluževala mojih naravnih ličil, osnovnih izdelkov in preprostega vsakdanjega ličenja, podočnjakov pa se bom lotila s čajnimi vrečkami ali svežimi kumaricami, doma narejena krema za obraz se je namreč zelo dobro obnesla in je povsem naravna ter jo uporabljam že mesece; bio, naravna, poceni in zelo učinkovita. 🙂
Imejte lep deževen ponedeljek 🙂
