Sem mislila, da tega ne bom zapisala, pa sem se odločila, da vendarle bom. Sedim pri zdravniku in poslušam pogovor dveh mam, ne ve, kako naj svojega odvadi dude in tudi ko kašlja, jo ima ves čas v ustih. Razumem jo, ker je pri nas podobno. In potem zvečer na Facebooku prebiram cel kup vprašanj; kdaj z otrokom k zdravniku, kaj naj naredim, če noče jesti korenčka, moj otrok se za vsako figo joče in kriči, zdi se mi, da me mož vara ali mož se me sploh več ne dotakne. Kaj naj naredim, kako naj se odločim, kdo mi zna svetovati, pomagati, kaj je prav in kaj narobe in vsujejo se komentarji, kritike in nasveti in če želiš sprobati vse predloge, bi moral biti otrok dojenček vsaj še kakšni dve leti, mož pa bi moral pri svojem vedenju vztrajati vsaj še pet let in ti bi ga morala prenašati. No, zdaj pa se odloči – kaj je tisto pravo, kaj je tvoj ključ do uspeha, kaj te bo rešilo bremena in pomagalo tvojemu otroku ali zakonu…
Mamice, preveč sprašujete in premalo opazujete, premalo se poglabljate vase, v svoje otroke in svoje partnerje, premalo prisluhnete. Iz nepomembnih stvari delate težave in iz muhe slona; kdaj obleči žabice in spodnjo majico, kdaj prehodno jakno menjati za bundo, kdaj mu dati trak in kdaj kapo – katero, tanko ali debelo, začeti uvajanje goste hrane s korenčkom ali bučko, dajati dojenčka spati na levi ali desni bok ali ga ponoči celo obračati, dojiti na eno, tri ali pol ure, otroka zbujati za hranjenje ali ne, iti v trgovino v trenirki ali kavbojkah, se namazati ali ne, jesti paradižnik in stročji fižol v času dojenja ali ne, seksati 3 tedne po porodu, 6 tednov po porodu ali šele po nekaj mesecih, pristati na to ali ono ali se raje zgražati, ustreči svojemu partnerju v njegovih norih željah ali ga nekam poslati, se delati svetnico ali pokazati kremplje… Kako me bodo sprejeli, kaj si bodo mislili, kaj bodo rekli, kaj si bo mislil moj mož in kako me bodo ocenile prijateljice, pa druge mamice, tiste, katerih mnenje zame res šteje. Kaj, če vidijo otroka v počivalniku ali morebiti celo stajici, kaj če bo imel umazano majčko in če bo bruhnil na tla čakalnice. Prenehajte! Dovolj je neumnosti in nepotrebnih skrbi, dovolj je nadležnih vprašanj, ki se vsak dan petkrat ponovijo in na katera najdete odgovor na čisto vsakem forumu, po možnosti pa je odprtih celo deset enakih tem.
Nikoli ne boste našle prav in narobe. To je samo izguba časa. Obremenjujete se po nepotrebnem, sekirate, žrete in si delate sive lase. Ni čudežne rešitve in ni pravega odgovora. Vsak mora najti svojo rešitev, svojo pot in svojo resnico. Najprej se vprašajte, kaj ustreza vašemu otroku, kakšen je, kaj mu paše in kaj ga moti, kdaj je srečen in kdaj joče, dajte mu, kar ima rad in odstranite, česar ne mara. Morda bo z veseljem namesto žirafe Sophie grizel cenenega metuljčka z gelom, naj, morda bo imel raje meso kot zelenjavo ali pa bo še pri enem letu želel samo mleko, čisto lahko se zgodi, da mu bo zadoščalo eno dojenje na 5 ur, ne zbujajte ga, ne vznemirjajte ga, če lepo raste, se redi in je srečen otrok, mu dajte mir, opazujte ga, kdaj se poti in kdaj mu je hladno in ga temu primerno oblecite. Otrok vam bo vse `povedal` sam in ve ga najbolje poznate, kdo drugi pa bi ga še lahko, soseda, teta, mamica iz vrtca ali morebiti kakšna izmed mam na spletu, ki ga še videla nikoli ni. Poslušajte svojo intuicijo, saj ste mame! Rodila si ga, hranila, previjala, kopala, tolažila, kako ne boš vedela, kaj je zanj najbolje in ne potrebuješ na stotine pametnih glav, ki ti bodo držale pridigo, moralizirale ali skušale zgolj pomagati, tudi z dobrim namenom, ker te ne bodo rešile, skoraj zagotovo ne. Če gre zate, se vprašaj kdo in zakaj si, kaj te osrečuje, kaj si želiš, kaj si dovoliš in kje so tvoje meje. Kako je varanje vplivalo nate, kako zelo te je partner z izdajo prizadel, si želiš novosti v postelji, si odprta, boš v tem uživala ali imaš raje ustaljeno rutino, predvidljivost namesto presenečenj. Kdo pravi, da moraš biti divja, če v resnici nisi in kdo pravi, da moraš pristati na dolgočasnost, če si želiš akcije. Razmislite! Na večino vprašanj si lahko odgovorite same, brez nasvetov, pametovanj, kritik in zgražanja drugih. Po tem si ponavadi samo še bolj zmeden, nimaš pojma, kaj naj narediš in katera rešitev bo prava.
Ne ozirajte se na mnenje okolice, znancev in sorodnikov. S tem, ko delijo pametne nasvete in kritike, skušajo samo prikriti lastne zagate, strahove in dvome. Ponavadi je dober vir nasvetov in podpore mama, ki je naredila največ napak, ki je sprobala vse mogoče in dejansko sama šla skozi težave, ki se je trudila slediti svojemu otroku in mu pomagati preko intuicije. Vse tiste, polne teorije, vse popolne, ki so v prvo zadele popoln način uspavanja, pravo mero dojenja, ki jim je otrok takoj prespal noč, ki niso potrebovale nobene opore ali ventila, ki jim nikoli ni bilo težko, ki ob otroku ničesar ne pogrešajo, ki imajo super preventivne ukrepe za krepitev imunskega sistema, ki so lahko dale otroku karkoli za jesti, pa je pojedel, ki imajo popolne može in ničesar v odnosu ne pogrešajo, so ponavadi tiste, ki jim manjka največ. Največ sprostitve, največ nasvetov, največ tolažbe, manjka jim dinamika, manjka jim akcija, to so mame, ki strogo nasprotujejo sladkarijam, klobasam in ocvrti hrani, pa je v resnici otrok precej poje, ki govorijo, kako mora biti otrok navajen počakati, kako mora biti spoštljiv in discipliniran, ki prisegajo na nežne vzgojne metode, pa ima otrok najhujše izpade in se jim večkrat `odpelje`.
Vseeno mi je, kako delajo drugi oziroma druge, kaj je zanje prav in narobe, kakšna so njihova merila in kaj je zanje najbolje. To je moj otrok, to so moja merila in to so moje vrednote. Delala bom na svoj način in tako, da bodo srečni moji otroci, moj mož in jaz. Pa tudi če ne bomo, si z laganjem, zatiskanjem oči in pametovanjem samo mečem pesek v oči. Če sem ju rodila, bom verjetno vedela kakšna sta, če sem vsak dan z njima, bom verjetno poznala njune muhe in navade in kdo drug, ki je spisal na desetine teorij ali testiral na stotine otrok in ljudi, mi lahko reče, kaj je prav za mojega otroka, kdo drug mi lahko postavlja meje in določa metode. Nihče. Tudi nobena druga mama ne, pa če je vzgojila deset otrok.
Zato se prenehajte ukvarjati s tem, kaj mislijo drugi. Kakšna groza je za druge kamasutra ali kaj bi rekli, če bi vedeli, da se po stanovanju sprehajate goli. Kaj bi si mislili, če bi vedeli, da je bila otrokova prva gosta hrana banana z jogurtom, da ga imate čez dan eno uro v počivalniku in da je prve korake naredil v hojici. Kako bi vas obsojali, če bi slišali, da ste ga dali pri treh mesecih za nekaj ur v varstvo ali da imate včasih vsega dovolj, da ste enostavno site – site kričanja, joka, previjanja in izsiljevanja, site brisanja nosu in pripravljanja hrane, ki je itak ne pojejo, site ponavljanja enih in istih opozoril in prijaznega prigovarjanja, ko v vas v resnici vre. Takšne ste. Takšne smo. Mame. Z veliko napakami, vedno znova se učimo in vsak dan znova nas preizkušajo. Ravno zadnjič sem razmišljala, da vzgoja v bistvu ni učenje otroka, temveč preizkušanje samega sebe in lastnega potrpljenja. Če je bilo včasih pospravljanje kuhinje 10-minutno opravilo, je danes cel maraton. Pa kaj, če okna niso pomita, če so tla malce lepljiva in perilo ni vsak dan sproti zlikano. To je vaša zgodba, vaše življenje in same si odrejate kaj in kako boste počele. Zato zaupajte vase. Zaupajte v svoje sposobnosti in vedite, da si zaslužite vsakih 5 minut, ki jih s telefonom v roki preživite na stranišču in vsako druženje s prijateljicami.
Vsaka se trudi biti najboljša mama in ne dovolimo si, da nam bodo drugi zbujali slabo vest ali pametovali, kaj je prav in kaj ne. Takoj jim posodim svoje čevlje, pa bomo videli, kako daleč bodo prišli v njih! Srečno drage moje! Vse smo na istem. 🙂
