Petek zjutraj je. Sedim pri računalniku in razmišljam… V ponedeljek grem po petih tednih v službo. Petih tednih, pa v tem času nisem kaj prida naredila. Ne morem reči, da je stanovanje čisto ali pospravljeno, ravno nasprotno, ne morem reči, da sem kaj veliko šivala, ker nisem, ne morem se pohvaliti s študiranjem literature za doktorat ali kaj podobnega, ker se je še dotaknila nisem. Danes me čaka še cel kup opravkov, od nakupa špecerije, do sesanja, pomivanja tal, likanja in pranja ter pospravljanja. Po enem tednu bolniške je stanovanje ponavadi slabše, kot če hodimo v službo in vrtec, potem si lahko mislite, kako je sedaj. Obupala sem nad nenehnim pospravljanjem igrač in brisanjem tal, pobiranjem perila in pranjem in predvsem opozarjanjem in pridiganjem; ne glede kolikokrat pospravim igrače ali koliko strojev na dan operem, vedno kje nkakšna leži in je v kopalnici vedno kak kos umazanega perila. Začaran krog.
Počutim se utrujeno in izžeto, kot da bi me kdo `ožmekno` bi rekla moja prijateljica; zaradi nenehnega prigovarjanja, opozarjanja, pridiganja, kreganja in prepričevanja. Nimam pojma, kaj se dogaja z našo triletnico, a zadnja dva tedna je občasno prav nevzdržna – kričanje, izsiljevanje, trmarjenje, neposlušnost, razgrajanje, zganjanje bedarij in izsesavanje moje energije in potrpežljivosti. Na koncu pa k vsemu temu potegne še mlajšega. Pol dneva je tako lepo poslušna, mirna, ustvarjalna, prijazna, se lepo pogovarja, razlaga, vse se ji da dopovedati, potem pa kot bi obrnil ploščo, kar naenkrat je to neki čisto drugi otrok in prav nič ne pomaga. Nič. Ne ukazovanje, ne kaznovanje, ne kreganje, ne pregovarjanje, ne obljube, tudi če jo ignoriram ali vztrajam pri svojem, nič. In res nisem več pametna, kaj naj še naredim. Zadnje dni bi se v takih trenutkih najraje zaprla v spalnico in jokala ali pa šla na zrak in se pošteno zdrla. Ker se počutim povsem nemočno. Otrok me je nadvladal in nimam moči, da ji to preprečim. Noče jest in trmasto vztraja, da ne bo jedla. Tudi če ji ne damo nič drugega, tudi če gre v posteljo brez večerje in tudi če bo morala eno uro sedeti pri mizi. Če si vpiči v glavo, da to ni dobro in da ona tega ne je, ne bo jedla in je nič ne bo ganilo. In jaz sem utrujena od tega njenega trmarjenja in uveljavljanja svoje volje in vsakič znova se mi zdi, da mi je spodletelo. Ne pomagajo vzgojni ukrepi, ki sem jih nalovila po člankih in jih predlagajo razni strokovnjaki in tudi moja `zdrava kmečka pamet` je že odpovedala. Pogrnila sem in se odločila, da samo probam čim bolje `sfurat` zadeve in čimprej premostiti to obdobje. A v sebi se krivim, žrem in trpinčim sama sebe. Počutim se krivo in poraženo, predvsem pa se mi zdi, da je moja avtoriteta šla po zlu, še tisto kar sem je kdaj imela. Kako je lahko včasih popoln otrok in v naslednji sekundi prava mala podivjanka? Prosim, naj mi nekdo to razloži in zraven priloži še navodila, kako postopati.
V angleščini bi se reklo `I`m crashed`. Dobesedno. Včeraj sem se iz same nuje in totalne nevednosti (bila sem v temi), domislila še ene metode in bomo videli, kako se bo obnesla. Razpredelnice v katero bova vpisovali zvezdice za ubogljivost in minuse za neubogljivost, kar pomeni, da bova vsakič, ko bo poslušala in naredila kar ji rečem, dobila zvezdico in vsakič, ko ne bo poslušna, ko bo delala bedarije, ko bo kričala ali počela še kaj hujšega (ja, tudi strašnih bedarij se domisli) dobila minus. Pet zvezdic je nagrada in pet minusov je `kazen`, izpolniva pa tisto, kar doseže prej. Razpredelnico sem ustvarjala danes zjutraj, že pred sedmo uro in ji na spodnjem delu kartona dodala še mini koledar, na katerem bo lahko odštevala do morja – to sva se včeraj dogovorili, da bova naredili, da si bo lažje predstavljala koliko dni še je do pakiranja za morje in končno odhoda. Plakat sva sedaj nalepili na steno v otroški sobi in ga bova sproti dopolnjevali. Pa bomo videli, kako se bo tole obneslo.
Jaz pa se še vedno ne morem znebiti občutka krivde. Vse narediš za otroka, v vsem mu ustrežeš, nudiš mu največ kar lahko, si nenehno z njim, se ukvarjaš z njim, ga učiš, animiraš, z njim ustvarjaš, ga vsepovsod vzameš s seboj, mu razlagaš stvari, razkazuješ svet, predstavljaš nove ljudi, v zameno pa dobiš vsak dan vsaj eno takšno `porcijo`, ki te dobesedno vrže na rit, ti spodnese tla pod nogami in postavi pod vprašaj ves tvoj trud in prizadevanja. Če sem se zjutraj, ko mi je razlagala o tem, kaj je prav in kaj ne, kako ona vidi svet in kaj vse bi želela početi v življenju, počutila kot super mami, se popoldne, ko je v svojem elementu, počutim kot kup nesreče, kot najslabša mami. In hvala bogu je vmes noč, da zadeve malce prespim, da se potolažim in dan spet začnem znova. Komaj čakam, da gre spet v vrtec, ker je razlika v vedenju očitna; kadar je doma se vsega naveliča in enostavno ne ve več, kam sama s sabo, enako pa velja tudi zame, v vrtcu pa ima željeno družbo, potreben red in animacijo in je doma potem povsem drugačna. Jaz pa bom imela čas, da se sestavim in spet začnem zaupati v svojo moč in vzgojo.
🙂
