Moje napovedi so se uresničile. Spet. Kako se le ne bi, ko pa svoja otroka poznam do zadnje podrobnosti; vsak njun izraz, vsako njuno kretnjo, pogled in tudi spremembo počutja ter zdravstvenega stanja, ki se zrcali v njunih pogledih in na njunih aktivnostih. Za Rio sem že v nedeljo govorila, da se ji nekaj kuha, pa me je mož vztrajno miril in govoril naj ne kličem bolezni, no, pa je včeraj zakuhala, danes sva šli k zdravnici in ima tudi vneto uho. Desetdnevna terapija z antibiotikom in zbogom pustno rajanje. Danes pride iz vrtca mali in takoj sem mu na očeh in rokah videla, da ni okej; rokice je imel hladne, rahlo sivkaste, oči pa rdeče in vlažne. Zmerimo temperaturo, termometer pokaže 38,3. Pojemo kosilo, se igramo in med sedenjem na mojih kolenih se mu je čudno spahovalo; še rekla sem možu, da nič noče jest in pit in takrat mi je postalo jasno, da bo v kratkem zagotovo bruhal. Samo do lekarne sem šla in v trgovino in, ko sem prišla domov je bila pobruhana cela kuhinja, on je imel temperaturo 38,9 in je bil čisto bogi, tako zelo, da sva ga po hitrem postopku spravila v posteljo že ob pol šestih popoldan.
Oba bolana, pred vrati pa je pustna sobota. Kaj hočemo. Očitno se pač ne bomo maskirali. Družinske maske mi še ni uspelo dokončati, a jo do nedelje vendarle bom, morda se bomo vsaj v torek lahko šli kam na hitro pokazati. In da dan ne bi bil tako dolgočasen je za svojo prigodo poskrbela še Ria. Ko sva šli od zdravnice sva se ustavili v trgovini, kjer si je nagledala talno pobarvanko, ki pa je imela uničeno embalažo in je bila malce poškodovana. Obljubila sem ji, da jo bova popoldan, ko greva v lekarno poskusili poiskati v drugi poslovalnici. Vse je bilo super, v lekarni se je veselo zamotila v kotičku za otroke – obožujem te kotičke, povsod in v vseh trgovinah, v C&A in Deichmannu gleda risanko, v DM riše in enako imajo tudi v lekarnah. A gneča je bila enostavno prevelika, čakali sva predolgo in potrpljenje jo je minilo. Želela je splezati na poličko pri pultu, iz katere je drsela, hotela je videti, pa je z očmi komaj segla čez rob in jaz je s ponimi rokami nisem mogla in niti nisem hotela dvigniti, saj ne more sedeti na pultu. Začela se je pritoževati, jamrati, nato pa vreščati, kričati, na silo plezati, se obešati na rob pulta in grozno jokati. Moja opozorila niso zalegla, prošnje naj se umiri prav tako ne, bila sem povsem nemočna, za mano pa kakšnih 65 let stara gospa, ki je najbrž mislila, da sem najslabša mama na svetu in da je moj otrok totalno nevzgojen. Oprostite gospa, ampak včasih jo pač zgrabi in vse bi dala, da to ne bi bilo zdaj in tukaj. Vse! Ampak je bilo, na mojo nesrečo in tudi njeno. Ker opozorila niso zalegla, ker je cirkus zganjala še naprej in predstavo le še stopnjevala, sem ji povedala, da je s tem zapravila svojo talno pobarvanko. Šele takrat se je začela prava predstava. Jok, moledovanje, opravičevanje, obljube in pogovor. V takih trenutkih vedno kriči, joče, cvili in se dere, prosi naj ji dam še eno priložnost, obljublja, da bo drugič poslušala in ubogala, da se bo drugič primerno vedla, želi se pogovarjati, a sploh nič ne sliši, samo ponavlja eno in isto in je še vedno gluha za moje razlage in besede. Takrat obupam. Povem, da vztrajam pri svojem in ne bom popustila, pa čeprav v večini primerov ne zdržim. Saj ne vem, kaj je huje; tisti nekaj minutni izpad v lekarni ali enourno jokanje, kričanje in moledovanje po tem. Ponavadi tega drugega dela ne zdržim in sem samo srečna, da sva v avtu in na poti domov. Vem, narobe, a lažje mi je popustiti, kot še slabo uro poslušati kričanje in vesenje po meni. A včasih je pča preveč in danes sem se odločila, da vztrajam. Kričala je celo pot od lekarne do trgovine in se jokala še v trgovini in celo pot domov ter se drla še na dvorišču, ko sem govorila s prijateljico in mi povsod sledila in nato še kakšnih 30 minut v stanovanju. Motilo jo je, da cartam Noeta, ki je bogi revček komaj gledal, da ga tolažim in da namesto nje on sedi pri meni. Vse ji je šlo v nos in na vsak način je želeal uveljaviti svojo voljo. Jaz pa se nisem dala. Ne v trgovini, ko je jokaje hodila za mano, ne v avtu, ko je razgrajala v sedežu in ne doma, ko se je metala po kavču. Nisem popustila, tokrat ne, pa čeprav sem bila pred trgovino že na robu solz in bi najraje rekla `ja, greva, ampak da se to nikoli več ne ponovi.` Vendar ne bi pomagalo. Obljube čez minuto pozabi, dela še naprej iste bedarije in še naprej ne posluša. In prav nič ne bi naredila, če bi popustila. Zato nisem, tokrat ne. Ostala je brez pobarvanke, pa čeprav ji po moje čisto `dol visi`, da je ni dobila, ker gre za trenutne vzgibe, za prehodne želje in stavri, ki ji dejansko sploh niso pomembne, ampak samo vztraja, uveljavlja svojo voljo in hoče doseči, kar si je zapičila v glavo, hoče manipulirati z mano in me usmerjati. Danes sem bila jaz močnejša in upam, da bom tudi v bodoče.
Vzgoja resnično ni enostavna, saj nas otroci vsak dan preizkušajo in v stvareh, ki se zdijo meni povsem super, ona zlahka vidi katastrofo. Ali pa iz malenkosti naredi katastrofo, kot je to storila danes. Dobro uro trajajočo nevihto z grmenjem in bliskanjem od katere je še cela ulica imela kaj, pa še prijateljica in vsi njeni na drugi strani telefona ter vsi obiskovalci trgovine. Ko je bila pripravljena na pogovor, sem ji lepo razložila zakaj se je to zgodilo in kako bo v bodoče in čeprav je razumela, čeprav mi je pametno odgovarjala, nimam občutka, da so se je besede dotaknile. Vse kar sem rekla je že lanski sneg in prav lahko da me jutri čakata dve takšni katastrofi. A bom zmogla, ker sem se tako odločila in ker vem, da je tako bolje zanjo. Obešanje na noge, skakanje po hrbtu, zvijanje okrog pasu ter cela paleta najrazličnejših zvokov, ki zelo spominjajo na živalske, so postali skoraj vsakdanji in tolažim se, da bom mogoče kdaj postala imuna nanje. Mogoče. Upam. Čeprav dvomim. Je to sploh mogoče? Otroci pač. Pa vseeno ju imam neizmerno rada in sem najbolj srečna, ko ju vidim. Nasmešek in objem izbrišeta vse `prekrške` in še vedno sem najsrečnejša mama na svetu. Le da imam iz dneva v dan več sivih las in ti me zadnje čase že pošteno skrbijo.
🙂
