Zaprem predal – jok. Dam na mizo žlico – jok, jo vrnem v predal – še glasnejši jok. Zlijem vsebino kahle v stranišče – kričanje, pospravim copate – drenje, zložim knjige – jok. Namažem kruh, nalijem mleko, nabašem juho v skodelice, nalijem vodo ali pobrišem mizo – jok. Napačne spodnje hlačke, napačne nogavice in napačna spodnja majica, niti slučajno ne smem pomagati obleči bunde in tudi zadrge se ne smem dotakniti, pa če se z njo muči že 10 minut, kaj šele, da ji poskušam obuti čevlje, za katere sicer potrebuje žlico, a si bo raje na njih ogulila vse prste in skakala po eni nogi. Narobe položim pobarvanko na tla in prinesem napačne vodene barvice, ne skočim takoj, ko hoče, da ji pomagam, ne prinesem ji takoj krpe, kadar polije ali ji pomagam takoj obleči žabic in kriči. Videti hoče poštarja, ko prinese pošto, smetnjakarje, ko praznijo smetišne kante, Noeta, ko ga previjam in prisluškovati vsakemu klicu. Prste tišči pod nož, kadar kuham kosilo in se steguje proti vročemu štedilniku, prste potiska proti grelniku vode in si odpira hladilnik. Vse hoče sama, vse hoče takoj in zdaj, vse mora poskusiti, videti in slišati. Da pa te muhe ne bi bile tako enostranske in da ne bi prehitro šle v pozabo ali da mi slučajno ne bi bilo dolgčas, jih je zdaj začel ponavljati še mali. Itak je pravi papagaj. Vse ponovi. Ne kak teden ali dan pozneje, temveč takoj, še isto sekundo, ko vidi. Če Ria tolče po mizi, mora tudi on, če se Ria dere, mora tudi on, če Ria skače iz stola mora tudi on, če sedi na mizi, si umiva zobe, gricka smokije, sestavlja kocke ali barva, prav vse mora tudi on, in to takoj. In tako je začel ponavljati tudi muhe `Sama bom`, `Jaz bom`, `Zakaj si to ti naredila, če sem jaz hotela?`, `Pusti mi, to jaz znam` ter `Ne, ne bom`. Oblečeno jakno ji moram sleči, da jo ponovno sama obleče, namazan kruh moram dati Noetu, da si lahko ona svojega namaže, nalit lonček mleka ali kozarec vode spet dobi Noe ali pa jaz ali mož, da lahko ona sebi nalijega svojega in to v pravi lonček, ker tisti po moji presoji je povsem napačen. Tako sezuvamo čevlje, slačimo oblačila, odpenjamo zadrge, ponovno mažemo kruh, dajemo še eno zrnce zobne paste na ščetko, dodajamo šampon za lase, ponovno rišemo oblike za izrezovati (ker jih ni vseh sama nalepila, ker ji je katero vzel Noe), delamo dodatne šive na stroju, da lahko ona stisne gumb in podobno. Ponavljamo postopke, treniramo in se učimo, pridobivamo na veščinah, a ne zgolj motoričnih in učnih, temveč tudi na strpnosti in prilagajanju. Enkrat sploh ne more in ne zna hoditi, drugič pa bi lahko šla na konec sveta, enkrat si niti slučajno ne zna obrisati rite, drugič pa je cel cirkus, ker sem ji jo po tem, ko s eje obrisala sama, obrisala še jaz, včasih še žlice ne zna držati, drugič pa je jok in stok, če ji ne damo velike (spet tretjič, če je namesto male dobila veliko), kakšno jutro si še hlačk ne zna prav obrniti, spet drugo pa se hoče v največji gneči, ko smo že pošteno pozni, obleči povsem sama in se z žabicami matra debelih 15 minut ter se hoče še počesati, namazati in imeti špange, medtem, ko sicer samo jamra in se pritožuje nad vsemi mojimi predlogi. Kak dan obožuje korenček, vse ostale ga še videti ne more ali pa bi pojedla cel kup testenin, medtem, ko se drugič dere, da tega ne mara.
A naj še naštevam? Mislim, da bi lahko pisala do jutri, pa ne bi bila pri koncu. Res nič več ne naredim prav? Res ne vem, kaj moj otrok hoče? Sem res slaba mama, ker ji pomagam kadar noče ali ne pomagam, kadar to hoče? Pa saj ji ne vidim v glavo! Ne berm ji misli! Je to res tako narobe? Tako je, kakor veter pihne in volja ter razpoloženje sta bolj odvisna od vremena kot od nje. Enkrat jok, kričanje in histerija, drugič pohlevnost, prijaznost in razumevanje. Včasih si mislim, da jo muči PMS, tisti, veliko prezgodnji, a malega vsekakor ne more, pa čeprav bi tudi za moške moral obstajati kak sindrom, ki bi razložil in upravičil njihovo občasno razdražljivost, neumnost in neposlušnost. Temu sindromu bi večina moških rekla kar SINDROM ŽENSKEGA SITNARJENJA in vso krivdo enostavno prevalila na nas, kot vedno. Pri otrocih pa je to najbrž SINDROM MAMINEGA SITNARJENJA ali pa SINDROM UVELJAVLJANJA SVOJE VOLJE. Kakorkoli. Sprijaznila sem se, da še nekaj časa ne bo bolje in da se zgodba ponavlja ter gresta drug za drugim po isti poti. Torej je bolje, da se jaz adaptiram, tako bo zame manj stresno in bom hkrati imela nadzor nad situacijo. Sedaj večino pripetljajev predvidim ali pa vsaj z vprašanji malce potipam, da vidim pri čem smo in potem prilagodim reagiranje. Včasih že točno po volji vem, kaj bo hotela in kaj ne, včasih pa sploh nimam pojma in se počutim kot kakšen nor`c, ki sploh ne ve, čigav otrok je to.
Faze. Pravkar je hotela na vsak način sama nesti skodelico mleka, ki se je v njenih rokah (na pol polna) tresla kot šiba na vodi, da sem prav videla, kako bo mleko steklo čez rob, a ni želela pomoči in prav vedela sem, da bo polila. In dovolila sem ji ter raje pobrisala, kot da bi nadaljnjih deset minut poslušala dretje ali se pregovarjala z njo. Naj se uči, naj dela napake, to je naravno in normalno in čeprav to pomeni več dela zame, dodatno čiščenje in še kaj, ji dovolim, da se testira, da se uči, da trenira, da vadi in odrašča. Če bom vedno vse naredila namesto nje, če ji bom hotela pomagati samo zato, da kuhinja ne bo umazana, da mleko ne bo polito, da bo oblečena v dveh minutah tako kot jaz in bo vsebino kahle vedno v celoti zlila v stranišče, ji s tem ne bom nič pomagala. Zato ji pač pustim. Pustim, da sodeluje, pustim, da pomaga, pustim, da opazuje in predvsem, da počne vse, kar jo veseli in čeprav v večini primerov ni tako, kot bi to storila jaz, čeprav je perilo zloženo narobe, čeprav posoda ni povsem pobrisana in tla niso natančno pometena, jo vedno pohvalim in jo vedno spodbujam. Le tako se bo naučila in osvojila številne aktivnosti, navade in dejavnosti, le tako bo sama znala presojati svoje napake in jih tudi popravljati in le tako bo napredovala. Spodbujati jih je potrebno sedaj, dokler še imajo voljo; s kritikami in grajo jim bomo še ta elan zatrli. Torej naj počne sama, naj se trudi in muči in četudi se zraven dere, joče in kriči, bom pač zavrtela posnetek nazaj in bomo zadevo naredili še enkrat, jo bom pač zjutraj zbudila 15 minut prej ali jo dala zvečer 10 minut kasneje spat, bom pač pobrisala elemente in tla ter oprala več perila. Vseeno mi je, važno je, da počne vse za kar se čuti sposobna (vse nevarne stvari pa seveda pod nadzorom in z ustrezno pomočjo). Naj poskuša, naj se trudi. Z leti se bo itak prej ali slej naveličala.
