Včeraj me je mož vprašal, če se spomnim, kdaj sem začela brati; odkrito, nimam pojma, a vem, da sem ob vstopu v šolo že znala brati in z branjem se je zame odprl povsem nov svet. Oboževala sem knjige, tiste prave, z veliko popisanimi stranmi in zgolj kakšno ilustracijo ali fotografijo na vsakih nekaj strani. Slikanice mi nikoli niso bile po godu in ko sem prerasla vse knjige na otroškem oddelku, je bil mladinski zadetek v polno. Pri desetih letih sem brala mladinske knjige o problematiki odraščanja – droge, alkohol, neprimerna družba, družine z ločenimi starši, zaljubljenost, zlorabe in podobno. To so bile teme, ki so me že od nekdaj zanimale in knjige so šle z mano povsod; na morje, na izlet, spomnim se, kako sem se v srednji šoli geografijo učila v avtu na poti v Goriška brda. Sem ena tistih, ki je vedno vse odlagala na zadnji trenutek, še posebej učenje in ker sem imela to srečo, da sem si vedno vse zelo hitro zapomnila, sem si to tudi lahko privoščila; kar so se nekateri učili ali študirali dneve in tedne, sem lahko jaz osvojila v dveh ali treh urah, na faksu pa v dnevu ali dveh. Malo me rešuje sposobnost logičnega sklepanja, malo pa fotografski spomin in zelo dobra predstavljivost in tako mi je bilo na srečo v času šolanja veliko prizanešeno.
Tako sem imela tudi veliko več časa za knjige. V 10 dneh morja sem ponavadi prebrala vsaj toliko knjig in domače branje ter Bralno značko sem imela ponavadi opravljeno že oktobra ali novembra. Srečna sem, da je ljubezen do knjig po meni podedovala tudi Ria. Čeprav si želim, da bi tudi sedaj imela več časa za branje in bi se bolj posvečala tudi svoji ljubezni do pisanja, sem trenutno povsem zadovoljna tudi v vlogi bralca; od nekdaj sem rada na glas brala, kot otrok časopisne članke, zdaj svojim otrokom pravljice in zgodbice za lahko noč.
Zadnjič sem razmišljala zakaj sem tako rada brala in prišla do naslednjega zaključka; knjige so mi vedno nudile odgovor – na vprašanja, ki so se porajala v moji glavi, na okolico, na odzive drugih, na obnašanje vrstnikov, na stanje v družbi in svetu, nudile so mi kotiček, kjer sem lahko zbrala ali preprosto sprostila svoje misli, ob knjigah sem se učila, odraščala in sanjala, preko njih sem spoznavala druge kulture, druge običaje, države in predvsem ljudi, v obdobju najstništva, ko si zelo radoveden, a nimaš želje nečesa resnično izkusiti, so knjige odličen odgovor na vso zvedavost in drznost mladostniške radovednosti.
Če bi morala izbrati eno knjigo, ki se mi je še posebej vtisnila v spomin in me vedno znova vrne v mladost, v obdobje najstništva, je to knjiga Mi, otroci s postaje ZOO. Prebrala sem jo kar nekajkrat in vedno sem si želela stopiti na to postajo podzemne železnice, videti Kuerfuerstendamm v živo, želela sem videti, kje se je zgodba odvijala. To so bile zgodbe, ki so bile zame zadostno svarilo (poleg vzgoje, ki je seveda primarna in najbolj temeljna v odnosu otroka in mladostnika do deviantnih ravnanj), da me alkohol, droge in podobne zadeve nikoli v življenju niso zamikale in sem ob misli nanje vedno čutila grozo in odpor. Prav zaradi tega bvrez težav rečem, da sem vse, kar so nekateri izkusili na lastni koži, sama raje doživela preko zgodb in izpovedi drugih in prav to je tudi namen teh knjig, teh zgodb in teh izpovedi, posvariti druge in jih prepričati, da ni vredno poskusiti.
Otroške knjige, ki jih berem kot mami so veliko več kot le knjige, so zgodbe, ki učijo, navdihujejo, odpirajo oči, ki svarijo in na otroku prijazen način približujejo ter osvetljujejo tematike, ki so sicer težke, težavne, zahtevne, boleče, ki jih otrok ne razume, ki so redke, pa tudi povsem vsakdanje situacije in dogodke, kot so ločitev staršev, spor med prijatelji, kreg za igračo, bolan otrok v vrtcu, slovo od dude, navajanje na kahlico, nočne pošasti, staršnost teme in podobne zadeve. Nekatere nosijo čudovito bajeslovno sporočilnost, druge preko pravljic otroke učijo vrednot, nekatere pa na povsem konkreten, a otroku prijazen in razumljiv način podajajo strokovne in pomembne podatke, ki mu bodo nekoč v življenju lahko morda prišli prav (knjige o sladkorni bolezni, Downovem sindromu, albinizmu, invalidnosti, barvni slepoti in podobno).
Zakaj so po mojem mnenju knjige dobre? Zbrala sem nekaj ključnih alinej, ki me vedno znova prepričajo, da raje kot risanko kupimo knjigo:
- ob gledanju, poslušanju in branju se otrok uči jezika, širi svoj besedni zaklad in se uči govornega sporazumevanja,
- otroku pomagajo pri širjenju znanja ter hkrati aktivno pripomorejo k razvoju domišljije,
- spodbujajo razmišljanje, logično sklepanje in pomnjenje,
- otrok se z njihovo pomočjo nauči čustvovati, odzivati, spoznavati in sprejemati zunanji svet in se hkrati veliko nauči o sebi,
- so `pametna igrača`, ki koristno vpliva na otrokov umski razvoj,
- ob knjigah se otrok nauči interpretacije, spoznava spreminjanje glasu, like, igranje vlog in se sam pripravlja na branje,
- pripomorejo k boljši koncentraciji, k treniranju potrpežljivosti in zbranosti,
- niso primerne zgolj za določeno obdobje ali starost, temveč lahko otrok ob njih odrašča,
- večerno branje je tudi čas za bližino – crkljanje, stiskanje, objemanje, otroku je bližina zelo pomembna,
- so odličen način sprostitve in `pobega`,
- ob njih ne uživajo samo otroci, ampak tudi starši,
- zame je jezikovno sporočilo še vedno najlepši način predajanja zgodb, še posebej kadar gre za otroške knjige in slikanice, ki ne pripovedujejo zgodbe samo z besedami, temveč tudi z ilustracijami in otroku omogočajo, da preko njih pove svojo zgodbo oziroma zgodbo pove na svoj način.
Ko boste naslednjič v dvomih, kaj kupiti svojemu otroku ali komu za rojstni dan, zagotovo ne boste zgrešili, če se odločite za knjigo, ki je po mojem mnenju še vedno eno izmed najlepših daril, še posebej, če si vzamete čas in res izberete knjigo, ki bo obdarjencu pisana na kožo. Zdaj veste, zakaj mi še vedno tako pogosto zahajamo v knjigarno in knjižnico in zakaj smo člani Sveta knjige. 🙂
