Ne obžalujem, da sem mama

Zadnjič me je znanka, s katero sva se slučajno srečali v mestu vprašala, če mi ni naporno, če ne obžalujem in če ne pogrešam brezskrbnih dni, ko sem lahko počela, kar me je volja. Debelo sem jo pogledala in odločno odvrnila `Ne`, čeprav sem ji želela povedati še veliko več. Zadevo sem sprva odrinila v kot svojih misli, potem pa začela razmišljati… Kaj mi je pravzaprav hotela s tem povedati, zakaj me je to vprašala, kaj bi naj pogrešala in zakaj bi mi naj bilo žal, kaj zamujam oziroma kje so v mojem življenju minusi in kaj ima ona, česar jaz nimam.

Prišla sem do preprostega zaključka. Ničesar. Prav ničesar več nima, čeprav ima službo za nedoločen čas, resnega fanta in vso svobodo sveta, čeprav spi cele noči in se zbuja spočita, je prepričana, da je utrujena, kot da cel teden ne bi spala. Čeprav gre lahko v miru na večerjo s prijateljico in ne rabi ves čas pogledovati na telefon in razmišljati o otrocih, ki jih daje mož doma spat, ima ves čas v roki telefon in vsako minuto preverja dogajanje `v svetu`. Čeprav njenih omar ne razmetavajo male rokice in se vanje ne skrivajo nagajivi enoletniki, so še vedno razmetane in zjutraj velikokrat v paniki išče kaj bo oblekla. Čeprav ima čas, da bi si pripravila zdrav obrok, se raje poslužuje hitrih prigrizkov in čeprav bi se lahko zjutraj v miru uredila, ker ne rabi obleči in urediti še malčka ali dveh ter ju hkrati še animirati in opozarjati, so njena jutra vedno hektična in prekratka in pogosto zamuja. Kadar jo vprašam, če ima čas za pijačo ali klepet, je vedno prezasedena, kljub temu, da je doma nihče ne čaka, da živi pri starših, da nima psa ali mačke, kaj šele otroka. V glavnem skoraj ne kuha, prav tako ne čisti, sesa ali pospravlja, ker to namesto nje in zanjo počne mama, pa tudi če bi, so to opravila, ki ti ne vzamejo celega dneva.

Nočem biti nesramna, a poleg službe, partnerja in same sebe se ne ukvarja z ničimer drugim; z nobenim športom, hobijem ali čim podobnim, tudi druži se zelo malo in se v glavnem osredotoča nase. In potem me vpraša, če mi ni nič žal in če nič ne obžalujem, da sem postala mama pri 23 letih, da sem slabih 10 let v zvezi z istim moškim, ki je sedaj tudi moj mož in da sem si življenje otežila še s celim kupom dodatnih aktivnosti in obveznosti. Res ne vem, zakaj bi mi bilo žal in kje so minusi v takšnem življenju. Bolj kot razmišljam, kaj bi naj pogrešala, manj mi je jasno… Samotna jutra in zbujanje ob devetih, prazno in tiho stanovanje, v katerem se ti na trenutke zdi, da te bo zadušilo s svojo tišino, mirno kuhanje kosila in počasno obedovanje, vikend izlete v neznano in nenehno prehranjevanje v restavracijah, divje žuranje in naporna nedeljska jutra ali ure in ure gledanja televizije in zapravljanja časa?

Ko pogledam v telefon imam na kupe slik s prikupnimi otroškimi nasmehi, na desetine posnetkov otroškega plesa, petja in nastopanja in to so mi najljubši podatki v telefonu, Ko zjutraj stopim v kopalnico me ob umivalniku pričakata ne dve ali štiri, ampak kar 8 zobnih ščetk, ker vsak otrok potrebuje tri in to je najbolj pisana druščina kar jih je in katerokoli izberem, je vedno napačna. Ko sedem na stranišče me iz kahle opazuje Ria in se mi po nogi vesi Noe, in čeprav mi gre to občasno grozno na živce, je to veliko boljša družba kot kakšna revija, časopis ali knjiga. Dnevnih stajlingov si že dolgo ne sestavljam sama, svoje mnenje vedno prida tudi mala gospodična, na koncu pa še pohvali moj izgled in vsak detajl na meni; nobena stilistka ali modna svetovalka mi ne bi mogla biti v večjo pomoč. Iz omar si kak dan izposodita vse klobuke, drugič vse torbice, tretjič so na vrsti sončna očala in priredita pravo modno revijo; moja omara itak nikoli ni v nulo pospravljena, tako da je vseeno, če jo s svojo igro dodatno razmečeta. Zbujajo me skoki na trebuh, stiskanje okrog vratu in klici `mama, mama`, tega ne more nadomestiti noben sončni vzhod, razgled na peščeno plažo ali jutranja kava v postelji, ki pri meni itak nima nobene vrednosti. To je enostavno neprecenljivo, čeprav so včasih vzglavniki politi z mlekom ali pošteno poslinjeni. Res je včasih hektično, naporno, glasno in jezno. Res se bi včasih najraje umaknila, oddahnila, umirila ali spočila. Vsake toliko bi bila vesela kakšne noči, ki bi trajala 8 ur v kosu ali bi bila v postelji samo midva. Kdaj pa kdaj bi se prileglo pojesti 5-hodno kosilo v miru in tišini, četudi po vseh teh jedeh ne bi bila sita ali se obleči v najbolj ozko krilo kar jih premore moja omara in obuti tiste vrtoglave pete, ki že nekaj let počivajo na polici. A nikoli, prav nikoli ničesar ne obžalujem. Ni mi žal, za odločitve, ki sem jih (sva jih) sprejela, ni mi žal, da sem želela biti mlada mama in ni mi žal, da svoje poslovno življenje prilagajam družini. Niti za trenutek nikoli ničesar ne obžalujem in naj bo še tako težko ali naporno, četudi se mi podočnjaki raztezajo čez pol lica in si glavo podpiram z roko, so to odločitve na katere sem v življenju najbolj ponosna in v katere sem bila od trenutka, ko sem jih sprejela, najbolj prepričana.

Pa moja znanka? Pri svojih 29 letih še ne razmišlja o družini, osredotoča se na kariero, službo in sama nase. Pušča si čas in uživa, kot pravi sama. Zanjo so bolj kot družina pomembne materialne razmere in življenjski standard, okolje v katerega bo nekoč sprejela otroka. Spoštujem njeno odločitev, saj si vsak sam postelje in kakor si postelje tako spi. Naše prioritete so različne, naše ambicije se razlikujejo in odločitev posameznika je, kako bo živel. Jaz ne pogrešam zabav, ponočevanja in brezskrbnega pohajkovanja, miru, tišine in čistoče, prav tako pa ne obžalujem, da se nisem pri 23ih namesto otrokom posvetila karieri, saj sem vedela, da bom s tem sprožila začaran krog, iz katerega še nekaj let ne bom mogla.

Draga moja, želim si, da se ti vse izide po načrtih, da se bodo stvari poklopile kot si želiš in želim si, da bom, ko boš ti imela prvega, jaz imela tretjega, da bova lahko skupaj vozičkali in debatirali o `mami temah`. Pa te bom takrat vprašala, če kaj obžaluješ… Ne glede na to, kdaj postaneš mama, to ni odločitev, ki bi jo obžalovala. Še nikoli nisem slišala, da bi katera mamica rekla, da ji je žal, da je rodila, da je postala mama, ne glede na to, če je bila stara 18, 20, 23, 28 ali 35, tudi če je bila stara 40 ali 42 ne, poznam pa jih veliko, ki so rekle, da jim je žal, da se za materinstvo niso odločile prej. Nekatere so menile, da niso pripravljene, druge je bilo strah, tretje si otroka sploh nikoli niso želele, a si zdaj, ko otroke imajo, življenja brez njih ne znajo predstavljati.

Ničesar ne obžalujem, ničesar (pretirano) ne pogrešam in kadar se mi zazdi, da mi nekaj manjka, me ta občutek ob pogledu na moja dva sončka mine, ker sem najraje z njima in ker sta onadva tisto, kar sem si v življenju vedno najbolj želela in se hkrati bala, da ne bom imela priložnosti tega doživet.

Ponosna sem na veliko stvari v svojem življenju, a nič se ne more primerjati z vlogo MAME. 

Comments

comments