Ura je 4:04, sedim za računalnikom in pritiskam na tipke. Na sebi imam spodnji del pižame, čeprav nisem stuširana, pa tudi v postelji nisem bila in velik udoben in mehak pleten pulover. Na obrazu imam še vedno včerajšnji make up, ki temu niti približno ni več podoben in pravkar sem zaključila z 8-urnim delovnikom. Danes nisem in ne bom spala. Glede na to, koliko je ura, se mi za dve ali tri ure ne splač v posteljo, ker bom potem samo še bolj tečna in nerazpoložena, pa tudi neprimerno bolj utrujena. Trenutno me poganja včerajšnja večerja – ostanek lchf pice od kosila, ki sem ga pojedla ob 6ih popoldan in Tummy Tea Tox detoksikacijski čaj za lahko noč, ki se mu bo čez dve uri že pridružil tisti za dobro jutro.
Moj mož bi rekel, da sem nora, dobesedno, da pretiravam in da nimam meje, ker si delavnik prestavim na večer in ker delam med osmo zvečer in četrto zjutraj. Jutri me čaka zelo pomembna stvar, po moje si sploh ne predstavljam dobro kako pomembna, a prav zagotovo bi lahko bila ena tistih, ki ti spremeni življenje in vsekakor je ne želim zapraviti zaradi lastne površnosti, zaradi premalo samokritike ali pomanjkanja volje, časa ali idej. Spanec bom zlahka nadoknadila, še posebej zato, ker imam prihodnje tri tedne dopust (o ja, seveda, tako kot sem prvi dan dopusta poležavala – do 6.30), izgubljene priložnosti pa se nikoli ne vrnejo. In zato sem danes raje oddelala nočno; da bo nedelja mirna, sproščena in predvsem brezskrbna – če si optimističen in verjameš, da je ob meni kaj takega mogoče. Seveda ni, ker naju čaka še cel kup opravil, tistih drobnih, ki se iz 10 minut kar naenkrat raztegnejo na debelo uro, ampak se jih veselim, ker tokrat res verjamem v to, kar počnem. 🙂
Nočne so v bistvu prav zanimive, že od nekdaj veliko raje delam ponoči kot podnevi, pa tudi učila sem se vedno raje ponoči. Čez dan se mi je vedno zdelo, da nekaj zamujam, ponoči pa vsekakor nisem nič zamujala, razen spanja, poleg tega ni bilo motečih dejavnikov. Kot bi bilo danes se spomnim, kako sem se ponoči učila, ko je bila Ria dojenčica. Mož je delal nočne, jaz pa sem se doma učila in vsakič, ko se je zbudila sem jo podojila, pa spet nazaj za knjige. Prav nič mi ni manjkalo, imela sem dovolj energije, bila sem organizirana in otrok mi je vlival ogromno motivacije in volje; pred njo tega nikoli ne bi zmogla oziroma bolje rečeno, se mi ne bi ljubilo. Čeprav noči sedaj niso več tako mirne kot so bile včasih, je bila današnja v primerjavi s preteklimi super mirna, kot bi vedela, da sem budna in da me ne bosta zmotila med spanjem, da ne bosta prekinila mojih sanj ali me zbudila, ko sem ravno zadremala. Ria je šla enkrat na stranišče in se z nekaj pritoževanja in izsiljevanja prestavila v spalnico k možu in Noe se je enkratv zdramil, ker je zgubil dudo, a to je bilo vse. Kadar se mi mudi Ria nikakor nočeta zaspati, prebrati moram tri ali štiri knjige, zapeti uspavanko, se cartati, medtem, ko se mož samo vleže k njej in čez nekaj minut spi. Kadar sem čisto utrujena in prepotrebna spanca, se izmenjaje zbujata na pol ure, sanjata in se kar naprej premetavata in dramita. Danes, ko bedim, spita.
Poslušam radio, uživam v tišini in z enim ušesom prisluškujem dogajanju v otroški sobi in spalnici. Zdaj sem sama s svojimi mislimi in čeprav me hrup in dogajanje ne motita, v tišini in miru razmišljam še bolje in hitreje. Glede na to, da imam mir in čas, bom najbrž še zlikala perilo, da tega ne bom rabila početi čez dan in se potem počasi pripravila na nov dan. Kako produktivna noč. 🙂
P.S.: Nimam pojma, kdaj sem nazadnje prebedela noč, zagotovo je bilo leta nazaj. Seveda sem šla zjutraj spat, danes pa temu ne bo tako. Življenje mame. 🙂
