Delovni dan v Ljubljani – v dvoje

0

Ne spomnim se, kdaj sva šla nazadnje kam sama. Vedno gresta z nama otroka, če imam jaz kakšne sestanke ali opravke v Ljubljani, pa grem ponavadi sama, tako imam dovolj miru in časa. No, danes je bil res pomemben dan. Z veseljem bi vam zaupala, kje sva se potepala, pa bom še malo molčala, sem se odločila. V Ljubljani me je zjutraj čakal sestanek na eni izmed slovenskih založb, ki je potekal v sproščenem in prijetnem vzdušju. Nato pa sva se nekaj ur mudila v eni izmed medijskih hiš. V dobrih 60 urah sem spala zgolj 6 ur in po obeh sestankih mi je razbijalo v glavi, kot bi kdo tolkel po gongu.

Ko greva tako sama nekam in vem, da sta otroka na varnem, danes sta bila v vrtcu, se za teh nekaj ur prepustim uživanju v dvoje in skušam odmisliti vse kar je nepomembno, vse kar me teži in vse tiste misli, če sta otroka vredu, če jima nič ne manjka in podobno; v vrtcu jima nikoli nič ne manjka, tako da ni skrbi, da ne bi bila vredu, zato sva lahko danes vse opravila še s toliko lažjim srcem. Nisem si mislila, da bova, kljub temu, da greva brez otrok zamujala, pa vendarle sva. Že od doma sva šla 25 minut kasneje kot sva nameravala, potem pa nama je preglavica delala še gneča na ljubljanski obvoznici in na prvi sestanek sva zamudila. 10 minut. Ne maram zamujati, nikoli. Nasplošno ne maram zamujanja in to mi je največja muka – opravičevati zamudo. Očitno se res zgodi vsakemu.

No, na drugo srečanje nisva zamujala, še prehitra sva bila in bilo je res zanimivo in prijetno. Toliko novih informacij, potrditev in kritika hkrati, usmeritve, napotki in veliko dobronamernih vprašanj, ki zbujajo malo dvoma in hkrati potrjujejo tvojo pravo pot. Od vseh informacij, vprašanj in diskusije sem bila ob enih popoldan povsem izčrpana. Tako zelo, da sem si želela samo postelje in miru. Nisem vedela, a še vedno verjamem vase in si še vedno želim početi to, za kar sem se odločila ali bi najraje na vse skupaj pozabila in se odločila za neko redno službo, kjer bi 40 let vsako jutro prižgala računalnik, 8 ur delala in šla vsak popoldan domov z zavedanjem, da se moje delo nikjer ne pozna, da mora biti opravljeno, a ni poseben dosežek, da z njim ne povem nič o sebi in prav tako nič ne prispevam družbi. Za kosilo sva si privoščila burger, ki ga nisva jedla že mesece in je nadomestil najino včerajšnje (predvideno) kosilo pri Rajhu v Bakovcih, ki je zaradi preobilice dela in moje nenaspanosti padlo v vodo. To je bila že tretja rezervacija za Teden restavracij, ki nama je padla v vodo. V petek sem želela s prijateljicami k Maku, pa nobena ni imela časa, potem sva imela rezervacijo pri Pavusu za soboto, ki sva jo morala zaradi bolezni odpovedati že prejšnji teden, nato sva želela sama k Rajhu, pa nama je zaradi dela padlo v vodo še tole. Za vsako posebej mi je žal, zelo žal, ker sem se jih res veselila. Same top restavracije in res vrhunska hrana, pri naju pa vedno nepredvidene situacije, ki nama preprečijo kulinarično razvajanje. Upam, da vsaj sobotna ostane, ker te se pa res veselim.

Ker dan očitno ni bil dovolj pester, je moj mož na poti iz Ljubljane namesto za Maribor zavil za Koper. `Midva greva zdaj v smeri Kopra in Novega mesta.` `Ja dobro, boma pač šla na morje. Kaj te moti, če te peljem na morje?` `Meni je vseeno. Ampak resno mislim, narobe si zavil. Midva se peljeva v smeri Kopra.` `Boš vidla, da se nena.` in čez tri minute je že zavpeljal na izvoz Bizovik in obračal nazaj proti Mariboru. Čeprav so me mučili glavobol, utrujenosti in sitost hkrati, sem (pre)dobro videla, da ni zapeljal prav, pa je mislim, da ga hecam. Nisem ga. Takrat sem bila še prisebna in ko mi je predlagal, da malo zaspim, sem seveda odklonila, pa saj ne potrebujem spanca, a sem čez dobrih 20 minut že veselo dremala. 

Takšni dnevi me spomnijo, da sva kljub temu, da sva na prvem mestu vedno ati in mami, še vedno tudi midva. Tista, ki se znata v miru pogovarjati, izmenjavati zamisli in kritično presojati mnenje drug drugega, ki se strinjata o stvareh, ki so ključne za najino zakon in družino, da se lahko še vedno nasmejiva, kadar narobe zavije (v večini primerov bi jaz vzrojila in se začela zdirati nanj, pa se danes nisem), da se lahko namuzneva ob neumnih izjavah in pošteno nasmejiva kakšnih smešnim dogodivščinam in da včasih še kako paše nekaj ur zase, četudi jih presediva na sestankih in v glavnem govoriva o otrocih. Čez kongresni trg sva šla z roko v roki in ko sva takole hodila po Slovenski sem se spet počutila kot takrat, ko sva bila mlajša in brez otrok in je bilo to normalno; zdaj pa za roko drživa vsak svojega malčka ali pa kar vsak dva. Oblečen sem imela bel pulover, ki zraven otrok niti slučajno ne pride v poštev, ker bi imel po 15 minutah gor vzorce in sledi vseh živih barv. Pomagal mi je obleči bundo, kar se ni zgodilo že leta, pa četudi zgolj zato, ker je zaradi širokih rokavov puloverja nisem mogla sama. V miru sva pojedla kosilo, četudi je to bil `samo` burger in krompirček in analizirala dogajanje preteklih ur. To so zelo redki dnevi in včasih pozabim, kako je, ko sva sama. Prijetno, kot vedno. V idealnih pogojih sva tudi midva precej bolj idealna kot sicer, ko se z vsake strani oglaša en otrok, ko en joče in drugi kriči, ko en skače po meni in me drugi grabi za nogo, ko v avtu en nenehno poje in drugi čeblja, ko hraniva z vsako roko enega in ves čas opazujeva, kje sta, da ju ne bi izgubila.

Čari starševstva in lepota ur v dvoje. Popoln ponedeljek. 🙂

20170313_071049 IMG_20170313_073034_572 20170313_145912 20170313_095048 20170313_130513 20170313_131231

Comments

comments


Warning: A non-numeric value encountered in /home/mamint41/public_html/wp-content/themes/Newspaper/includes/wp_booster/td_block.php on line 1008

Komentiraj

Please enter your comment!
Vnesite svoje ime tukaj