Kadarkoli omenim, da kam gremo, se mali takoj zapodi k vratom in začne s svojim glasnim in odločnim `pa-pa`. Po začetni vnemi traja nekaj minut, da mu razložim, da je potrebno še obleči jakno in obuti čevlje, največkrat pa mu manjkajo tudi hlače in pogosto je potrebno menjati še plenico in majico. Seveda je vse to, medtem, ko on nenehno sili k vratom in govori `pa-pa`, prava muka narediti. Ko mislimo, da smo pripravljeni na odhod in je potrebno samo še obleči jakno ter na koncu v verandi obuti čevlje, pa se začne akcija; kot blisk hitro steče k svoji omari, jo odpre in začne iz nje vleči jopico in zimsko bundo. Zunaj je 15 stopinj in niti slučajno ne more hoditi naokrog v puhovki in ko mu hočem to na vse načine razložiti, se začne katastrofa.
Kričanje, jokanje, trmarjenje, brcanje, dretje, metanje po tleh. Najprej ga pustim, nato ga čez nekaj minut na silo oblečem v pravo jakno in ga odnesem dol, da se še obujemo. Trmarjenje in dretje se tam seveda nadaljuje. Ne glede na to, kako se ga trudim zamotiti, se dere in joče. Tako je tudi obuvanje nočna mora in ko je treba dati na glavo se vse skupaj samo še stopnjuje. Danes zjutraj je na vsak način želel imeti namesto traka zimsko volneno kapo podloženo s flisom. Ker njegovim željam nisem ustregla, je začel plezat po klopi, se dret, metat po tleh in je vse samo še stopnjeval. Trak si je ves čas vlekel z glave in se ipično drl. Seveda nisem popustila. Na koncu je obveljala moja in v vrtec je šel s trakom na glavi, jaz pa totalno mokra in prepotrebna tuša. Kakšen začetek petka – adrenalinski, energičen in predvsem zelo glasen. Počutila sem se kot bi odtekla nekaj kilometrov, pa čeprav sem imela pri svežih jutranjih 9 stopinj na sebi le majico s tričetrt rokavi in anorak.
Če sem kadarkoli rekla, da je bila Ria trmasta, vzamem vse nazaj, ker se nikakor ne more primerjati z Noetom. Mali je pri letu in pol bolj svojeglav in trmast kot Ria pri treh in pol. Kadarkoli si kaj vpiči v glavo, hoče to na vsak način doseči, ne glede na to, če to pomeni, da bo pol ure na vsa usta kričal in jokal, ne glede na to, če to pomeni, da se bo moral metati po tleh in brcati vse naokrog. A jaz ne popuščam. Včasih, ko sem še mislila, da je to zgolj prehodno obdobje in da se da takšne situacije rešiti zlepa, sem mu dajala čas, se z njim pogovarjala, ga tolažila, mu razlagala stvari, pa nisem nikamor prišla. Zdaj ga enostavno ignoriram. Dam mu nekaj minut, da se umiri, če to ne pomaga, pa ga enostavno uredim, pobašem in gremo. Po določenem času se prej ali slej zjoče in potem se obnaša, kot da nič ni bilo. Mogoče je to res samo obdobje, ki bo še trajalo ali pa je pač takšen po naravi, čas bo zagotovo pokazal svoje, a odločena sem, da mu ne bom pustila uveljavljati svoje volje, kadar je to neprimerno. Zavedam se, da je pomembno, da otrok izraža svoje mnenje, pričakovanja, želje, a je le-te potrebno reševati s kompromisom in ne slepim sledenjem. Če je nekaj neprimerno (času, vremenu, priložnosti, razmeram) ali nevarno zanj, mu tega vsekakor ne bom dovolila, pa naj še tako trobijo o samostojnem odločanju otrok.
Še ena izmed njegovih `fint` je čelada. Nenehno bi imel na glavi čelado – doma na zelenici, na poganjalcu, na kolesu, na sprehodu, celo v stanovanju. Kadar smo zunaj mu jo še pustimo, ker se mimogrede kje spotakne in velikokrat udari z glavo, torej je s tem le dodatno zaščiten, ampak v stanovanju pa je nikakor ne dovoliva in potem nastane cel kraval. In zgodba se ponovi. Pri letu in pol si hoče sam izbirati oblačila, s tem da ima par priljubljenih, ki bi jih nosil ves čas in čisto neprimerno letnemu času in vremenskim razmeram, sam si hoče izbirati čevlje in zadnje čase bi kar naprej nosil skibucke, ki jih je pozimi sovražil, trmari glede igrač, hrane, kriči, kadar česa takoj ne dobi in mi včasih pošteno kravžla živce.
Včasih se mi zdi, da nisem več dovolj pametna, kako naj mu ustrežem, kako naj preprečim, da se bo ob sedmih zjutraj drl po ulici ali kričal, ko ga dajemo v avto. V jutranji naglici so takšni moteči dejavniki povsem nepotrebni in včasih si želim samo eno mirno jutro na teden, brez kričanja in brez dretja.
Najbolj smešno pa je, da se na koncu za vse napake, izpade, bedarije in lumparije opravičuje z objemi in cartanjem, zanj je to že od nekdaj način s katerim ali doseže kar želi ali pa popravi, kar je naredil narobe. Na prvo foro več ne padamo, drugo pa mu puščamo kot element sprave, glede na to, da še ne zna govoriti, je to namreč edini način na katerega se lahko opraviči.
