Zavedam se, da je za konceptom današnjih trgovin cel kup teorij, strategij, zgodb, raziskav in smernic, da ves čas želijo povečevati število kupcev, izboljševati ponudbo, dvigovati prodajo in širiti svoje ime, a pri tem pozabljajo na osnovne stvari in tisto kar pri kupcu šteje veliko bolj kot umestitev artikla na polico, velikost cene ali barvitost prodajne table z napisom `akcija`. Pozabljajo na osnovne potrebe, na zdravo pamet, kmečko logiko in predvsem potrebe tistih, ki v naših življenjih igrajo glavno vlogo – otrok. Včasih bi kakšnemu prodajnemu strategu rekla, naj se vživi v vlogo mame, ki z dvema malčkoma sama obišče trgovino in predvidi, kaj vse se ji lahko zgodi; kako ju zadržati, ko vsak teka v svojo smer in pri tem še napolniti voziček, kako utišati nenaden jok zaradi slabe volje, lakote ali slabega počutja, kako otroka podojiti, mu pripraviti stekleničko, kje ga previti, kako ga zamotiti, medtem, ko ti izbiraš artikle s polic ali razmišljaš, kaj je bilo zapisano na listku, ki je ostal doma, se izgubil v avtu ali pa ga je najmlajši pol pojedel. Kako z malčkom, dvema ali tremi stvari zložiti v nakupovalno vrečo, kako plačati račun, medtem, ko imaš enega na rokah, drugega okrog noge in se tretji meče pod pult, vse skupaj spraviti v avto in zraven ne izgubiti živcev, ne `zašvicati` kot da si tekla maraton in ohraniti pamet. Kaj jim potisniti v roke, kako jim preusmeriti pozornost, kako skoordinirati dve roki in dve nogi, da bodo ustregle vsem in izpolnile tvoja pričakovanja ter te ohranile mirno.
Ko gremo z otrokoma v trgovino, je vedno cel kup situacij, ki mi vedno znova pokažejo, kako slabo so trgovici pripravljeni na otroke. Moj mož pravi, da je vse skupaj včasih nočna mora, jaz pa mislim, da so to samo preizkušnje, ki nas krepijo in delajo bolj odporne, bolj potrpežljive in tudi bolj sive (v mislih imam lase). A na srečo so še vedno tukaj trgovci, ki pomislijo na vse, ampak res na vse, le da te dotične trgovine ni v Sloveniji. Še vedno ne. Govorim o Ikei, da ne boste predolgo ugibali. Ogromno trgovini, ki ima v nulo dodelan koncept, ki obvladuje vse segmente prodaje, marketinga in tudi skrbi za kupca, ki pomisli na vse težave in tegobe svojih strank in ki jih z veseljem razvaja in prav zato Ikeo vedno zelo rada obiščem in to celo z otrokoma. Popolna dogodivščina se začne že na vhodu – ponudijo ti igralnico in brezplačno varstvo otroka, za nekatere starše je to super usluga, mi pa se tega ne poslužujemo in prav zato so mi zelo všeč otroški kotički, ki so razporejeni po celotni trgovini. Na vsake toliko lahko ob kakšnem stebru najdete vrtljive kroge s kroglicami, plošče za zlaganje, vrtljive tablice in podobne aktivnosti za otroke, ki so pisane, vabljive, domiselne in primerne za otroke različnih starosti. Doživetje se nadaljuje s čudovitim oddelkom za otroke, pa restvracijo, ki ponuja tudi igralni kotiček in sanitarije ter veliko previjalnico z umirjeno glasbo, prikupno stensko dekoracijo, udobnim počivalnikom, grelcem za stekleničke, pritajeno svetlobo in zadostno mero zasebnosti v spodnjem nadstropju ter se zaključi s prečkanjem blagajne pri pultu s `hotdogi`, hrenovkami, mesnimi in zelenjavnimi žepki ter drugimi prigrizki. Tukaj je tudi večji, prav poseben kotiček za otroke, mizice za sedenje in cel kup aktivnosti.
Če ste do zdaj že pomislili, o kateri Ikei govorim – Ikea Graz je tista, ki jo večkrat letno obiščemo in smo nad njo vsakič bolj navdušeni. V soboto so me ponovno navdušili. Pred časom so renovirali sanitarije nasproti glavnega vhoda, ki so zdaj povsem bele, z vabljivo travnato steno, ločene na ženski in moški del, na sanitarije za invalide in previjalnico, po novem pa tudi na sanitarije za starše z otroki. Kolikokrat se tiščite v ozkih in majhnih straniščnih kabinah, ne veste kam bi obesile torbico, odložile nakupovalne vrečke, kako bi slekle otroka in ga pri tem ne zbile na tla ali ruknile s komolcem? Kolikokrat se potem mučite z oblačenjem otroka, mu govorite naj vas počaka, da lahko še ve opravite svoje, ne odklepa vrat in naj bo čimbolj miren in tiho? Opravite s svetlobno hitrostjo in vrata se odpirajo še preden si uspete hlače navleči na `tazadnjo`… Preden sem imela otroke sem se velikokrat vprašala, po kakšnem ključu se mamica s sinčkom ali oče s hčerkico odloči, v aktero stranišče bo zavil. Meni je bilo vedno logično, da se odločiš po sebi, torej po spolu starša, čeprav sem velikokrat videla moške v ženskem stranišču in ženske v moškem. Smešne situacije. 🙂
No, v Ikei so pomislili na to. Na večno dilemo staršev, na pomanjkanje prostora, na željo po zasebnosti in konec koncev na otrokovo željo po samostojnosti in zadeli bistvo. Rio sem komaj spravila iz stranišča, tako zelo ji je bilo všeč. Velika in višja školjka za odrasle in zraven majhna in nižja za otroke. Vsaka s svojim stojalom za toaletni papir, eno višje, drugo nižje. En nižji umivalnik za otroke in zraven doza za dezinfekcisjko milo in en višji za odrasle. Neskončno všeč ji je bilo, da si je lahko trikrat sama stisnila peno na roke in dosegla pipo ter si potem v čisto pravem sušilcu za roke osušila prstke; brez da bi morala stopati na prste, brez da bi iskala senzor ali potiskala roke not ob strani, ker je nameščen nižje. Obe sva bili navdušeni. Končno sva lahko v miru šli obe hkrati na stranišče, brez držanja za roke ali noge, brez opore pri sedenju, brez dvigovanja pri umivalniku. Prišli sva hkrati in odšli hkrati in obe sva bili srečni, ker sva imeli dovolj prostora in sva se poleg tega še zabavali.
Kako malo je potrebno, da otrok nasmejan zapusti sanitarije in da si mama ne zapenja hlač še na polovici hodnika ali briše rok medtem, ko že hodi po trgovini. Kako malo je potrebno, da se mama počuti `uslišana`, samo zato, ker lahko v miru lula. Zanemarimo vsebino vrečk, ogromnega tigra, ki smo ga prinesli domov in hrenovke, ki je veliko boljša od vseh, ki jih skuhamo doma, vrhunec dneva je bilo lulanje v dvoje, majhno stranišče in stiskanje pene za roke. To je tisto, kar ji je ostalo v spominu od zadnjega obiska Ikee. 🙂
